François Villon: Razlika med redakcijama

'''François Villon''' [Fransoa Vijon], pravo ime '''François de Montcorbier''', [[Francozi|francoski]], [[pesnik]], * ok. [[1431]], [[Pariz]], † ok. [[1463]]

 

François de Montcorbier se je rodil v Parizu leta 1431. Oče mu je umrl zelo zgodaj. Ostal je sam z materjo, ki ji je pozneje posvetil nekaj svojih najpomembnejših balad. Skrb zanj je prevzel duhovnik Guillaume de Villon, po katerem je mladi François prevzel priimek, in ki ga je poslal študirat na fakulteto za umetnosti. Tam je Villon diplomiral, a se je njegova študijska pot kmalu prekinila zaradi neredov na univerzi. Diplomirancev je bilo namreč preveč, svoje pa je dodala še revščina, ki je bila posledica nedavno končane stoletne vojne.

 

Izgubile so se vse sledi o njem, vse do leta 1461, ko je bil iz neznanih razlogov zaprt v kraju Mehun. Verjetno je tu napisal še nekaj balad. Nakaj mesecev zatem je bil izpuščen. Napisal je dve baladi, eno v čast kralju, drugo pa Karlu Orleanskemu, v upanju, da bi bil sprejet na dvor. Vendar sta ga oba ignorirala. Vrnil se je v Pariz, kjer je napisal svoje glavno delo, ''Veliki testament.'' Leta 1462 je bil aretiran zaradi kraje. V zameno za obljubo, da bo škodo povrnil, so ga izpustili. Spet se je zapletel v prepir in spet so ga aretirali. Kot nepopravljivega zločinca so ga obsodili na desetletno izgnanstvo iz Pariza. Od takrat, to je, od leta 1463, so se sledi za njim popolnoma izgubile.

 

Na področju pesništva, zlasti pesniške tematike, je bil Villon pomemben inovator. O njem na sploh velja mnenje, da je bil prvi veliki pesnik in prvi veliki lirik francoske književnosti. Njegov jezik je zelo jedrnat, hoteno ljudski.

 

''Mali testament'' je nastal po prvi pomilostitvi, ko je, kot je sam trdil, zaradi nesrečne ljubezni hotel zapustiti Pariz, medtem ko je ''Veliki testament'' nastal po drugi pomilostitvi ob kronanju kralja [[Ludvik XI|Ludvika XI]] leta [[1462]]. Pred dokončnim izgnanstvom iz Pariza je napisal še nekaj balad, nekaj pa jih je ostalo za njim v t.i. tolovajskem jeziku, ki ga še niso povsem dešifrirali.

 

''Veliki testament'' je po svoji obliki zapuščinsko pismo, saj je Villon v njem izpovedal svoj pogled na svet, na svoje življenje in na življenje svoje dobe. Sestavlja ga 173 osemvrstičnih kitic, med katere je vpletenih 17 balad, troje [[rondo]]jev in nekaj pesmi v osemvrstičnicah. Večino teh vložkov je napisal že prej, vendar jih je kasneje harmonično vpletel v celoto.

 

Globina Villonove pesnitve se kaže v prvem delu knjige in v vpletenih baladah. Med šale in satirične osti so pomešana najbolj mehka in globoka čustva, najbolj pa je izpostavljen strah pred smrtjo.

 

*François Villon: ''Zbrano delo'' (prev. Janez Menart). Maribor: Založba Obzorja, 1987. {{COBISS|ID=1729026}}

 

*Federico Motta (ur.). ''Enciclopedia Motta''. Milano: Motta, 1990.

 

[[sv:François Villon]]

[[tr:François Villon]]

[[vi:François Villon]]

[[zh:维永]]