Obleganje Jeruzalema (1099): Razlika med redakcijama

commander1=[[Rajmond IV. Touluški]]<br/>[[Godfrej Bouillonski]]|

commander2=Iftikar ad-Daul |

strength2=1.000 |

casualties1=Neznano|

Obleganje Jeruzalema med [[Prva križarska vojna|prvo križarsko vojno]] je trajalo od [[7. junij]]a do [[15. julij]]a [[1099]]. [[Križarji|Križarjem]] je uspelo osvojiti mesto in osvoboditi [[Kristus]]ov grob, s čemer so bili cilji pohoda doseženi. Skoraj vse prebivalce mesta so pobili. [[Godfrej Bouillonski]] je [[22. julij]]a dobil naslov čuvaja Božjega groba, leto kasneje pa je njegov brat [[Baldvin I. Jeruzalemski|Baldvin]] postal prvi [[kralj]] [[Jeruzalemsko kraljestvo|Jeruzalemskega kraljestva]].

Po uspešnem obleganju [[Antiohija|Antiohije]] junija [[1098]] so križarji do konca leta ostali v bližini mesta. Papeški legat [[Ademar iz Puya]] je umrl in oblast v mestu je prevzel [[Bohemond I. Antioški]]. [[Baldvin I. Jeruzalemski|Baldvin Bouillonjski]] je ostal v [[Grofija Edesa|Edesi]], ki jo je osvoji na začeku leta [[1098]]. Med knezi je bilo mnogo nesoglasij glede tega, kaj storiti in [[Rajmond IV. Touluški|Rajmond Touluški]] je razočaran zapustil Antiohijo in se odpravil osvajat trdnjavo Marat al-Numan. Konec leta so nižji [[vitez]]i in pešci zagrozili, da bodo odšli v [[Jeruzalem]] brez sprtih knezov.

Konec decembra ali zgodaj januarja [[1099]] sta Robert Normandijski in [[Tankred Galilejski]] sprejela ponudbo, da postaneta vazala Rajmonda Touluškega, ki je bil dovolj bogat, da je lahko plačeval njune usluge. Godfrej Bouillonski je imel dohodke od bratovega premoženja v Edesi, zato je Rajmondovo ponudbo zavrnil.

 

Godfrej, Robert, Tankred in Gaston so prišli pred Akon meseca marca, obleganju pa ni bilo videti konca. Stanje je bilo napeto, ker se niso sprli samo vojaški poveljniki, ampak tudi kleriki. Od [[Ademar iz Puya|Ademarjeve]] smrti niso imeli nobenega pravega voditelja in so se od takrat, ko je [[Peter Bartolomej]] odkril [[Sveta sulica|sveto sulico]], stalno prerekali glede njene pristnosti. Arnulf Chocqueški, kasnejši jeruzalemski [[patriarh]], je zato aprila pozval Petra Bartolomeja na preskus z ognjem. Peter je na preskus pristal in kmalu po preskusu zaradi opeklin umrl in s tem dokazal, da je sulica ponaredek. Vrhovna avtoriteta pohoda je postal Godfrej Touluški.

 

[[Slika:Jerusalem map.jpg|thumb|left|250px|Jeruzalem v času križarskih vojn.]]

Obleganje Akona se je brez uspeha nadaljevalo do [[13. maj]]a. [[Fatimidi]] so poskušali s pogajanji skleniti premirje pod pogojem, da križarji ne bi odšli proti Jeruzalemu, kar so križarji seveda odklonili. [[13. maj]]a so prišli do [[Tripoli, Libanon|Tripolija]], kjer so od lokalnega vladarja dobili denar in konje in nadaljevali pohod proti jugu. [[19. maj]]a so prišli do [[Bejrut]]a in [[23. maj]]a do [[Tir, Libanon|Tira]]. V Tiru so se obrnili proti Jeruzalemu in prišli [[3. junij]]a do [[Ramala|Ramale]], ki so jo prebivalci že pred njihovim prihodom zapustili. V Ramali so v [[cerkev|cerkvi]] [[Sveti Jurij|svetega Jurija]] ustanovili [[Škofija|škofijo]]. [[6. junij]]a je Godfrej ukazal Tankredu in Gastonu, naj zasedeta [[Betlehem]], [[7. junij]]a pa so križarji končno prišli pred jeruzalemsko obzidje. Od 7.000 vitezov in okrog 30.000 pešcev, ki so pred tremi leti odšli na pohod, je do Jeruzalema prišlo samo 1.500 vitezov in 12.000 pešcev.

Neposreden napad na mestno obzidje [[13. junij]]a je spodletel. Brez hrane in vode so ljudje in živali hitro umirali in čas prav gotovo ni bil njihov zaveznik. Na srečo sta kmalu po prvem napadu v [[Jafa|Jafo]] pripluli dve [[Genova|genovski]] [[galeja|galeji]], ki sta za kratek čas pomagali prebroditi krizo. Križarji so začeli v Samariji sekati drevje in graditi oblegovalne naprave. Hrane in vode je še vedno primanjkovalo, konec junija pa je prispela novica, da je nadnje krenila fatimidska vojska iz Egipta.

 

Pred križarji je bila skoraj nemogoča naloga. Njihovo moralo je dvignil [[duhovnik]] [[Peter Deziderij]], ki je trdil, da je imel božje videnje, v katerem ga je duh pokojnega Ademarja podučil, naj se tri dni postijo, potem pa bosonogi krenejo na procesijo okoli mesta. Mesto bo deveti dan padlo, kot je padel [[Sveto pismo|svetopisemski]] [[Jeriho]] (Jozue 6:20).

Križarji so umirali od lakote, a so se kljub temu tri dni postili in [[8. julij]]a [[1099]] med trobljenjem in petjem [[psalm]]ov krenili na procesijo okrog mestnega obzidja. Branilci na obzidju so se jim ves čas posmehovali. Procesija se je ustavila na [[Oljčna gora|Oljčni gori]], kjer so jim pridigali Peter Puščavnik, Arnulf Chocqueški in Rajmond Aguilerski.

 

Med obleganjem so križarji večkrat neuspešno naskočili mestno obzidje. Medtem so [[Genova|Genovežani]] pod poveljstvom Guglielma Embriaca razstavili svoje ladje in zgradili tri oblegovalne stolpe. Ponoči [[14. julij]]a so jih privlekli pred obzidje in naslednje jutro napadli. ''[[Gesta Francorum]]'' (Dejanja Frankov) pravi, da sta prva prišla v mesto flandrijska viteza Letold in Engelbert. Takoj za njima so v mesto vdrli Godfrej, njegov brat Evstahij in Tankred s svojimi vitezi. Rajmondov oblegovalni stolp se je moral pred obrambnim jarkom ustaviti, ko so križarji vdrli v mesto pa so se branilci mestnih vrat kljub temu vdali.

''Gesta Francorum'' pravi, da je preživelo tudi nekaj meščanov: ''"Ko so bili pogani premagani, so naši ljudje številne zajeli. Moške in ženske so nato po svoji volji pobili ali jih obdržali v ujetništvu''". Kasneje je še napisal: ''"(Naši voditelji) so ukazali, da se vse pobite Saracene zaradi velikega smradu odnese iz mesta, saj je bilo mesto polno njihovih trupel. Preživeli Saraceni so morali odvleči trupla pred mestna vrata, kjer so jih zložili na kupe, visoke kot hiša. Takšnega pokola poganov ni videl še nihče. Potem so jih v obliki piramide zložili na pogrebne grmade. Koliko jih je bilo, ve samo Bog".''

 

Po pokolu je vladar mesta postal Godfrej Bouillonski in [[22. julij]]a dobil naslov varuha [[Bazilika Svetega groba|Božjega groba]]. Naslova kralja ni hotel sprejeti, ker ni hotel nositi zlate krone v mestu, v katerem je [[Kristus]] umrl s trnovo krono na glavi. Rajmond Touluški je vse ponujene naslove odklonil. Godfreju je predal Davidov stolp in se odpravil na romanje. Njegovo odsotnost je izkoristil Arnulf Chocqueški in dosegel, da so ga [[1. avgust]]a izvolili za prvega latinskega jeruzalemskega [[patriarh]]a. Upravičene proteste grških patriarhov so zavestno prezli. Arnulf je [[5. avgust]]a po posvetu s preživelimi prebivalci odkril ostanke [[Pravi križ|Pravega križa]], na katerem je bil križan [[Jezus Kristus]].

 

Obleganje in osvojitev Jeruzalema je v [[Evropa|Evropi]] kmalu postalo [[legenda]]. Osvojitev so v [[12. stoletje|12. stoletju]] opevale številne pesnitve, med katerimi sta najbolj znani ''Chanson de Jérusalem'' in ''Chanson des Chétifs''.

 

* Hans E. Mayer, The Crusades, Oxford, 1965.

* Jonathan Riley-Smith, The First Crusade and the Idea of Crusading, Philadelphia, 1999.

 

[[ar:حصار القدس (1099)]]

[[cs:Obléhání Jeruzaléma (1099)]]

[[de:Belagerung von Jerusalem (1099)]]