Sinhronizator streljanja: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m r |
m pp., dd. |
||
Vrstica 1:
'''Sinhronizátor stréljanja''' in '''~ streljánja''' je povezava med [[letalski motor|letalskim motorjem]] in [[mitraljez]]om [[lovsko letalo|lovskega letala]], ki omogoča streljanje z mitraljezom, ne da bi izstrelki zadeli [[propeler]] [[letalo|letala]].
=== Ozadje ===
[[Slika:Interrupter gear diagram.png|thumb|Diagram delovanja sinhronizatorja]]
Kmalu po začetku [[prva svetovna vojna|prve svetovne vojne]] so začeli uporabljati [[izvidniško letalo|letala za]] [[izvidništvo]] in usmerjanje [[topništvo|topniškega]] ognja. Ko so se sovražni piloti srečavali v [[zrak]]u, so se najprej [[vitez|viteško]] pozdravljali, kmalu pa so se začeli obstreljevati z [[pištola]]mi in [[puška]]mi. Vendar so bili zadetki s posameznimi streli z gibljivega letala drugega gibljivega letala redki kot glavni zadetek na loteriji. Pojavila se je potreba po učinkovitejšem [[orožje|orožju]] - mitraljezu. Mitraljez naj bi bil pritrjen čim bolj fiksno, streljal naj bi v smeri leta, bil naj bi čim bližje [[težišče|težišču]]. Ker so bila ta letala izključno enomotorna najprimernejši položaj, to je na pokrovu motorja sprva ni bil možen. Pred motorjem je bil velik propeler in izstrelki bi zadevali lasten propeler, ga vsaj poškodovali, če že ne uničili. Prva rešitev je bil mitraljez, montiran pod zgornje krilo (zelo pogosta so bila dvo- in večkrilna letala). Ta položaj je sicer omogočal streljanje med poletom, je pa onemogočal ali vsaj zelo otežkočal menjavo bobna ali traku z naboji in odpravljanje pogostih zastojev.
=== Razvoj ===
Vedno bolj izrazita potreba po mitraljezu na pokrovu letalskega motorja je privedla do patenta za prvi sinhronizator streljanja (ta omogoča streljanje skozi propeler, ne da bi bili zadeti njegovi kraki). Dobil ga je [[Švica|Švicar]] [[Franz Schneider]]. Ta sinhronizator je ustavil streljanje mitraljeza, če bi naslednji izstrelek zadel krak propelerja.
[[Roland Garros]] je izdelal prvo za boj sposobno lovsko letalo tako, da je montiral fiksen mitraljez. ki je streljal naprej in krake propelerja zaščitil z [[jeklo|jekleno]] pločevino. Prvič je bil sinhronizator streljanja uporabljen v [[Francija|francoskem]] letalu [[Morane-Saulnier L]]. Rešitev ni bila najbolj uspešna zaradi zakasnitve pri vžigu francoske municije
Ko je moralo Garrosovo letalo
Ta tip sinhronizatorjev je imel pomanjkljivost, ker je prekinitev streljanja bistveno zmanjšala [[kadenca|kadenco]] mitraljeza. To zmanjšanje so odpravili v [[1930.|30. letih]], ko so izdelali mitraljeze, ki so imeli električni [[vžig]] nabojev. Za vžig je skrbel poseben [[vžigalni magnet]], ki je bil povezan z motorjem.
Ta tehnologija se je delno uporabljala še med [[2. svetovna vojna|II. svetovno vojno]], vendar so pri večini lovskih letal začeli (zaradi večje trdnosti) prestavljati mitraljeze in topove v krila. Zadnja uporaba je tako postavljena v [[Korejska vojna|Korejsko vojno]] z lovcema [[Lavočkin La-11]] in [[Jakovljev Jak-9]]. Z prevlado [[Reaktivni motor|reaktivnih motorjev]] in posledično ukinitvijo propelerjev pa je potreba po tem mehanizmu popolnoma odpadla.
|