Stefan Lazarević: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m slika |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
{{v delu}}
[[Slika:Stefan Lazarevic.jpg|200px|thumb|Despot Stefan Lazarević, freska v samostanu Manasija]]
'''Stefan Lazarević''', poznan tudi kot '''Stevan Visoki''' (* [[1377]], [[Kruševac]], [[Srbija]], † [[19. julij]] [[1427]], Crkvine pri Mladenovcu, Srbija) je bil srbski despot, pesnik in reformator. Bil je sin in naslednik kneza [[Lazar Hrebeljanović|Lazarja Hrebeljanovića]] in kneginje Milice iz stranske veje dinastije [[Nemanjići|Nemanjićev]]. Njegovo vladanje in književna dela se včasih povezuje s prvimi znaki [[renesansa|renesanse]] na srbskih ozemljih. Na vojaškem področju je uvedel viteške turnirje, sodobno vojaško taktiko in strelno orožje.
==Življenjepis==
Stefan je postal knez leta [[1389]] po smrti očeta Lazarja v [[Bitka na Kosovskem polju|bitki na Kosovskem polju]]. Bil je osmanski vazal in se je kot poveljnik srbskih pomožnih enot udeležil bitk pri Karanovasi ([[1394]]), Rovinah ([[1395]]), Nikopolju ([[1396]])<ref>Momčilo Spremić, "Treba li rehabilitovati najvećeg izdajnika? Vuk nije bio Branković", Srpsko nasleđe, 11, Beograd, 1989, ISBN 86-83639-01-0</ref> in Ankari ([[1402]]). Osmanskemu porazu pri Ankari je sledilo [[Timur Lenk]]ovo osvajanje [[Anatolija|Anatolije]] in medvladje, ki je trajalo do leta [[1413]].
Leta [[1403]] ali [[1404]] mu je bizantinski cesar [[Manuel II. Paleolog]] podelil naslov despota, približno takrat pa je postal tudi zaveznik ogrskega kralja [[Sigismund Luksemburški|Sigismunda]] in prvi vitez [[Red zmaja|Reda zmaja]] (''Societas draconistrarum''). Od ogrskega kralja je dobil današnjo Mačvo in Vojvodino, Zemun, Slankamen, Kupinik, Mitrovico, Bečej, Veliki Bečkererek, Apatin in [[Beograd]], kamor je preselil svojo prestolnico. V Beogradu je zgradil trdnjavo s citadelo, ki je bila med Veliko turško vojno leta [[1690]] porušena. Od nje se je do danes ohranil samo Stolp despota Stefana.
Leta [[1406]] je v bitki pri Despotovcu porazil in ubil svojega svaka Muso, sina sultana [[Bajazid I.|Bajazida I.]]. Po bitki se je v Srbiji začelo daljše obdobje miru.
Stefan Lazarević je leta [[1427]] nepričakovano umrl zaradi srčne kapi. Ker ni imel otrok, je leta že [[1426]] na skupščini v [[Srebrenica|Srebrenici]] prestol prepustil nečaku [[Đurađ Brankovič|Đurađu Brankoviču]]. Pokopan je v samostanu Koporin, ki ga je sam zgradil leta [[1402]].
==Zapuščina==
Stefan Lazarević je imel veliko knjižnico, v kateri so bila poleg slovanskih del tudi dela s področja filozofije, zgodovine in poezije v grškem in latinskem jeziku. Čital in pisal je v staroslovanskem in grškem jeziku, obvladoval pa je tudi latinščino. Ustanovil je več samostanov, od katerih je najbolj znana [[Samostan Manasija|Resava-Manasija]]. V samostanu je bila znana "Resavska šola", središče za prevajanje in prepisovanje knjig, ki jo je vodil [[Konstantin Filozof]].
Pisati je začel po vrnitvi iz bitke pri Ankari. [[29. januar]]ja [[1412]] je v Novem Brdu, rudarskem središču Srbije, izdal ''"Zakon o rudnikih"'', ki je poznan tudi kot ''"Statut Novega Brda''".
Napisal je tudi nekaj drugih del. Najstarejše ohranjeno delo, ki je bilo napisano leta [[1403]] ali [[1404]], je ''Zahvalni govor knezu Lazarju''. Drugi ohranjeni tekst je napis na marmornem stebru na Kosovu. Tretje delo, ''Beseda Ljubezni'' (''Slovo ljubve''), je poetska poslanica, namenjena bratu Vuku Lazareviću kot poziv na spravo. Nekateri menijo, da bi lahko bila namenjena tudi zaročenki ali sestri v osmanskem haremu. Pesnitev je napisana kot [[akrostih]].
==Reference==
{{seznam referenc}}
[[Kategorija:Rojeni leta 1377]]
| |||