Eolsko otočje: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
IzTrsta (pogovor | prispevki)
n
 
IzTrsta (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 25:
|}
 
'''Eòlsko otočje''' ali '''Otočje Lìpari''' (v [[italijanščina|italijanskem]] izvirniku '''Isole Eolie''' [ìzole eòlie] ali '''Isole Lipari''' [ìzole lìpari]), je skupina sedmih [[otok]]ov in nekaj manjših čeri v [[Tirensko morje|Tirenskem morju]], severno od [[italijanska mesta|mesta]] [[Messina]]. Upravno spada pod [[italija]]nsko [[italijanske dežele|deželo]] [[Sicilija (dežela)|Sicilija]] ([[italijanske pokrajine|pokrajina]] [[Messina (pokrajina)|Messina]]). Otoke so [[kolonija|kolonizirali]] [[Grki]] okoli leta [[580 pr. n. št.]] in jih poimenovali po [[Eol]]u, [[bog]]u [[veter|vetra]].
 
Uvrščeni so na [[seznam svetovne dediščine]] pri [[organizacija|organizaciji]] [[UNESCO]].
 
Nastanek Eolskega otočja je pripisati [[subdukcija|subdukciji]] [[tektonska plošča|tektonskih plošč]], to je vrivanju ene plošče pod drugo, pri čemer se [[magma]]tične mase premikajo iz globine proti površju. Tako se ustvarijo skupine [[vulkan]]ov ali takoimenovani ''vulkanski loki'', ki so v odprtem oceanu večinoma [[bazalt]]nega značaja, medtem ko imajo priobalni loki pretežno [[granit]]ski sestav. Eolski lok je dolg okoli 200 km: sestavlja ga sedmero otokov in vsaj deset podvodnih ognjenikov. Ti ognjeniki še niso dosegli morske površine, torej niso še otoki, a imajo že imena: Glabro, Alcione, Lametini, Eolo, Enarete, Prometeo, Sisifo, Marsili, Glauco, Palinuro.