Boštanj, Sevnica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m + ktgr |
|||
Vrstica 18:
==Zgodovina==
Na območju Boštanja se je človek naseljeval in živel od prazgodovinskih obdobij dalje, o tem pričajo številne arheološke najdbe materialnih sledi iz vseh obdobij: prazgodovine, bronaste dobe, največ pa jih je iz železne dobe in rimskega obdobja. Naši predniki so iz svoje pradomovine semkaj prinesli svojo pogansko vero, v krščanstvu pa so našli nove kulturne vrednote in moralne temelje za svoje življenje. Skozi Boštanj, je ob Savi vodila pomožna rimska cesta v smeri Novo mesto - Celje, katere ostanki so vidni še danes.
Pisni viri dokazujejo, da so naši predniki živeli na ozemlju KS Boštanj že (vsaj) pred 800 leti. Izvirni dokument, ki dokazuje obstoj Boštanja (Sawenstein) že leta 1197, je v arhivu Zgodovinskega društva v Celovcu. Prva omemba kraja se dejansko nanaša na dva fevdalca, ki sta bila ministeriala krške cerkve. Na koncu omenjenega dokumenta iz leta 1197 je pečat krške škofije.
Na Rekštajnu, hribčku nad Mirno, nedaleč od Boštanja, je bil najden nagrobnik mlademu Rimljanu, ki izvira iz (približno) leta 1000.
V srednjem veku je bilo območje Boštanja in okolice gosto posejano s številnimi gradovi in dvorci: Boštanj, Rekštanj, Gomila, Erkenstein, Jelša, Tariška vas, Lepi dob, Kompolje, Novi grad.
Prvi boštanjski grad je v bakrorezu leta 1679 upodobil Valvazor, ki je potoval po naših krajih. Od gradu je danes, na strmem pobočju nad Savo, ostalo nekaj ruševin, ostankov od obrambnega stolpa. Grad je bil namreč porušen in med 2. svetovno vojno požgan. Pod gradom je bila po letu 1734 zgrajena podružnična cerkev Sv. Nikolaja, ki je bila hkrati grajska kapela. Mnogi boštanjčani še poznajo legendo, da je med porušenim gradom in cerkvijo skrivni rov. Do današnjih dni ga ni našel še nihče, saj je verjetno le plod domišljije. Kor cerkve pa je bil dejansko, z lesenim prehodom povezan s stanovanjskim objektom v bližini. Ko so v 2. svetovni vojni stanovanjski objekt, ki je stal na takrat Jakilovem posestvu požgali, se je po lesenem prehodu požar razširil še na cerkev.
Po tem območju so potekale pomembne transportne poti ob reki Savi, najden je bil (in ob gradnji hidroelektrarne potopljen) "rimski most", kasneje so flosarji po Savi transportirali les, pomembna pa je tudi prečna povezava med Celjem in Novim mestom, zato ne preseneča, da je bilo na tem območju 10 gradov, ki so gospodovali nad pomembnimi prehodi.
Tako kot nekoč z gradovi, so bili hribčki okoli Boštanja posejani tudi s številnimi cerkvami. Farna cerkev v Boštanju se omenja v 13. stoletju, na Kompolju pa potekajo obnovitvena dela ene najstarejših slovenskih cerkva. Preden je Boštanj postal samostojna župnija, je nekaj časa pripadal župniji Šentrupert na Dolenjskem, ki po nekaterih virih obstaja že od sredine 11. stoletja. Že leta 1503 je Boštanj imel župnika, leto 1509 pa šteje kot leto ustanovitve župnije. Prva cerkev v Boštanju je omenjena leta 1296. Po ustanovitvi župnije, leta 1509, so začeli graditi župnijsko cerkev, leta 1853 pa so zgradili veliko večjo, saj je bila obstoječa premajhna. Verjetno je bila že prva cerkev posvečena sv. Križu, tako je kot danes farna cerkev v Boštanju. Kar nekaj podružničnih cerkva je ohranjenih še danes:
<ul><li>Cerkev sv. Mihaela na Kompolju iz 12. stoletja; od leta 1999 potekajo na tej cerkvi kompleksna obnovitvena dela, med katerimi je bilo s strokovnjaki ZVNKD Celje na veliko presenečenje ugotovljeno, da gre za cerkev iz 12. stoletja (in ne iz 17., kot smo domnevali prvotno), kar jo uvršča med najstarejšo cerkev v KS, pa tudi med najstarejše še ohranjene sakralne objekte v Posavju
<li>Cerkev sv. Ane na Okiču, ki je bila zgrajena v 17. stoletju
<li>Cerkev najdenja sv. Križa na Logu iz druge polovice 15. stoletja
<li>Cerkev Marije Pomočnice na Šmarčni
<li>Cerkev svete Marije Magdalene na Lukovcu iz 17. stoletja
<li>Cerkev Marijinega Vnebovzetja na Topolovcu, ki jo je leta 1734 dal zgraditi graščak Andrej Mordax
<li>graščak Mordax je istemu mojstru (potem, ko je bila cerkev na Topolovcu zgrajena) zaupal tudi gradnjo grajske kapele oz. podružnične cervice Sv. Nikolaja, ki je 200 let služila svojemu namenu, v 2. svetovni vojni bila delno porušena in požgana, sedaj pa je v fazi obnove, ki jo vodi Vincenc Golčar</li></ul>
Na enem izmed številnih gradov, na Tariškem gradu na Radni, so od leta 1907 do 1941 delovali bratje Selezijanci, ki so mlade fante vzgajali za duhovniški poklic. Poleg bogoslužja so skrbeli tudi za družabno, kulturno in športno življenje v kraju (predavanja, dramske uprizoritve, godba na pihala, nogometni klub...). Mnogi, še živeči krajani, so obiskovali šolo v bivšem Tariškem gradu, kjer ima danes svoje prostore tovarna Konfekcije Jutranjka. Okolica gradu je bila še do nedavnega zasejana s parkom številnih dreves in okrasnih rastlin.
1850. je bila v Boštanju ustanovljena osnovna šola, ki se je kasneje obnovila, objekt pa v središču kraja, ob farni cerkvi, še danes stoji. Namenu, za katerega je bil postavljen, pa ne služi več, saj so marljivi krajani, tudi s pomočjo samoprispevka, na "gorenjem polju" zgradili sodobno šolo, ki je danes kraju in nadobudnim mladim boštanjčanom v ponos.
Iz polpretekle zgodovine, ko so bili naši kraji pod Avstroogrsko državo, so ohranjeni mnogi pomniki, ki pričajo o časih vladavine Marije Terezije. V tistih časih je bila zgrajena železniška proga Sevnica - Novo mesto, ki danes povezuje Posavsko regijo z Dolenjsko prestolnico. V Boštanju sta bila postavljena dva "mrtva mostova" (eden še stoji), predvidena za izgradnjo nadnivojskega križanja ceste z železniško progo.
Ob reki Mirni stoji Jakilova žaga, ki je delovala mnogo let, ob potoku Grahovica pa je stal Podlipnikov mlin, kjer so Boštanjčani mleli moko. Mlin je deloval tudi na Logu, na Novšakovi domačiji.
Pred 2. svetovno vojno so bila v kraju številna zelo aktivna društva, znana celo izven meja takratne domovine Srbov, Hrvatov in Slovencev. "Boštanjska voščenka" - jabolko, ki so jo vzgojili sadjarji, združeni v boštanjskem društvu, je danes upodobljena v boštanjskem grbu. Boštanjčani v Sokolskem društvu (slika: Sokoli iz leta 1922) so dosegali zavidljive rezultate na športnem področju, znani pa so bili kot kleni in ponosni Slovenci. V kraju so bili organizirani gospodinjski tečaji, strokovna predavanja iz kmetijstva in podobno.
Med drugo svetovno vojno so Boštanj in sosednja območja prišla pod nemškega okupatorja, italijanska meja pa je bila v neposredni bližini. Nemci so ob Savi in Sotli organizirali t.i. izselitveni pas, s čemer so boštanjčanom prizadejali nepopisno trpljenje in boleča leta v izseljeništvu. Mnogi se niso vrnili. Izseljenci iz Boštanja in okolice so danes, skupaj z izseljenci iz Slovenije, združeni v društvu, ki jih povezuje.
V Boštanju in njegovi okolici so od nekdaj živeli samosvoji in ponosni ljudje, zato še danes v nekaterih starih Boštanjčanih in pa tudi mlajših živi ideja o samostojni občini, kar je Boštanj nekoč že bil.
Čas po 2. svetovni vojni je bil zaznamovan s širitvijo in razvojem kraja, ki je najbolj opazen v zadnjih dveh desetletjih. Krajani smo s pomočjo samoprispevkov, lastnega dela in pomoči države, zgradili lep kraj s potrebno infrastrukturo, na katerega smo ponosni. Hitro se razvijajo tudi bližnji zaselki, v katerih so našli svoj mir mnogi ljubitelj narave, ki svoj prosti čas porabljajo v vinogradih, sadovnjakih, travniku ali gozdu.
==Gospodarstvo==
| |||