Rod Bičkova skala: Razlika med redakcijama
Nova stran: thumb|120px|Znak Rodu Bičkova skala '''Taborniški Rod Bičkova skala''' Rod Bičkova skala je eden najstarejših taborniških rodov v Sloveniji. Ustanovljen je... |
(ni razlike)
|
Redakcija: 13:04, 4. avgust 2009
Taborniški Rod Bičkova skala
Rod Bičkova skala je eden najstarejših taborniških rodov v Sloveniji. Ustanovljen je bil leta 1953 ter neprekinjeno deluje vse do danes. Rod je član Zveze tabornikov Slovenije (ZTS) ter Mestne zveze tabornikov Ljubljana.
Zgodovina Rodu bičkova skala se deli na tri dele:
Obdobje pred ustanovitvijo
V Sloveniji je bilo leta 1951 čutiti močan tok sprememb v takratnem mladinskem gibanju. Tako je bil 22.aprila v takratni kinodvorani Union, takratni najbolj priznani in razkošni dvorani v Ljubljani, ustanovni zbor Združenja tabornikov Slovenije (kasneje preimenovana v Zvezo). Na tem ustanovnem zboru je bil za prvega starešino izvoljen Živko Lovše, ki je kasneje postal tudi starešina Bičkove skale(1956). Že takrat je za Bežigradom študent medicine Lazar Milosavljevič, ki je bil član Starešinske uprave zveze, našel skupino štirih gimnazijcev, ki so imeli željo po taborništvu.
Tako so 3.julija 1951 za Bežigradom dobili prvi vod tabornikov, ki pa je bil neposredno povezan z Starešinsko upravo zveze. Še isti mesec so trije člani odšli na tabor v Iški Vintgar. Ti trije Bežigrajčani so bili: Roman Serša, Tone Plevčak ter Roman Mlakar.
Sedmega avgusta sta dva Bežigrajčana, Janez Meden in Roman Mlakar odpotovala s skupino slovenskih tabornikov na prvi vodniški tečaj v zgodovini taborništva. Tečaj je vodil Živko Lovše. Tečaj je predhodnik današnje Gozdne šole.
Oktobra 1951 je vod prerasel v družino, ki je štela že 45 članov. Prvo ime družine je bilo "Planinski orel", njen glavar (starešina) pa je bil Roman Mlakar. Leta 1952 se je družina preimenovala v Sivi grizli. Treba pa je poudariti, da je bila družina Planinski orel oziroma Sivi grizli sestavni del Zmajevega rodu od njegove ustanovitve 4.11.1951 pa vse do ustanovitve Rodu Bičkova skala 3.marca 1953.
Zmajev rod je ime dobil prav na predlog Romana Mlakarja. Težko je reči točno kdaj je nastala zamisel o ustanovitvi rodu, vendar pa je jasno, da je bila prelomnica prav taborjenje ob Sori leta 1952.
Vendar pa to ni bil tabor v organizaciji tabornikov, ampak je bil to tabor v organizaciji Mestnega pionirskega sveta Ljubljana.
Jeseni 1952 se je ustanovila družina Bobri ter klub Hrast. Tako so nastali pogoji za ustanovitev rodu na severnem delu Ljubljane. Priprave so potekale od pozne jeseni 1952 do pomladi 1953. Ustanovni zbor novega rodu je bil 8. marca v osnovni šoli ob Vodovodni cesti. Za prvega starešino je bil izvoljen Leopold Babšek, za načelnika pa Pavle Lešnjak.
Odbobje v Jugoslaviji
To obdobje je bilo zelo plodno in dolgo. Preimenovali so se v odred Bičkova skala ter postali eni izmed najboljših odredov v takratni Jugoslaviji. Kot potrditev teh navedb je omembe vredno, da so že leta 1954 (09.-30.8.), torej samo leto dni po ustanovitvi, vodili jugoslovansko naselje Triglav na mednarodnem taboru Rote Folken v Dobrilachu.
Ti Bičkovci so bili: Leopold Babšek (starešina), Roman Mlakar (načelnik), Janez Škrk (namestnik taborovodje), Lovro Godec (gospodar) ter Marta Lešnjak (tajnik). To leto so prvič oblekli kroje (eni izmed redkih, ki smo jih takrat sploh imeli v Jugoslaviji).
Odred je prejemal tudi najrazličnejša priznanja, kot so:
- Zlati javorjev list 1970 (najboljši odred v Jugoslaviji)
- Partizanski odred 13x (najboljši odred v Sloveniji)
- Srebrno plaketo "dr. Jožeta Potrča" leta 1969
- Kipec Ilegalec leta 1975
- Bloudkovo nagrado leta 1975
- Značko Živka Lovšeta 1971, 1972 in 1973
- Srebrno priznanje OF
- Plaketo kurirjev Slovenije 1978
-Posebno priznanje tabornikom Bičkova skala pa sta bila sprejema pri maršalu Titu v Kumrovcu maja 1972 ter na Brdu maja leta 1974
- Več drugih priznanj ZTJ in ZTS
Treba je poudariti, da je bil član Bičkove skale vseskozi tudi Živko Lovše (njemu v spomin je bila poimenovana tudi značka, priznanje za najboljšo enoto MČ-jev.), njegova žena Franica (starešina odreda je bila od leta 1958 do 1962) ter eden izmed ustanoviteljev Bičkove skale Roman Mlakar.
V teh letih so hodili na tabore širom po Jugoslaviji, med drugim smo spremenili Osor v turistični kraj.
Seveda niso manjkali čisto na nobenem zletu tabornikov ZTS ter na zletu ZTJ. Uredili so si dom na Gorjušah (žal je kasneje pogorel) za zimovanja ter se pripravljali na graditev taborniškega doma za Bežigradom.
Tako so za njih peli člani Slovenskega okteta (1974), na samem koncertu pa je bil prisoten Sergej Kraiger, ki je bil prvi starešina tabornikov Jugoslavije in takratni predsednik skupščine SR Slovenije ter Lidija Šentjurc, članica sveta federacije Jugoslavije. Slovenski oktet nam je po koncertu slavnostno predal izkupiček od vstopnic ter s tem pomagal k izgraditvi doma Črički. Poleg Slovenskega okteta je zemljišče podarila občina Bežigrad, Jelovica pa je zgradila hišo s popustom.
Seveda pa so tudi Bičkovci kar nekaj let zbirali star časopis.
Tako je bager leta 1975 zaril v bivše smetišče in nastal je dom Črički. Cena izgraditve je bila približno 50 tisoč din.
V tem času je bila zelo aktivna legendarna "Šica" Majda Sever ter Stane Fortuna.
Seveda se nikoli niso odpovedali izletu na Dražgoše ter Bičkovo skalo, ki je njihovo svetišče.
Leta 1983 se je odcepila četa Kurirji. Tako so pod vodstvom Milana Janeža ter Toneta Masleta postali odred Posavski Kurirji, ki so bili poznani v Sloveniji tudi po odmevnih organizacijah tekmovanja Spust po Ljubljanici, ki je kasneje prešla pod organizacijo Bičkove skale ter jo še dandanes organizirajo.
V poznih osemdesetih pa je prišlo do kratkega stika med starejšo in mlajšo generacijo, tako da so mlajši morali prevzeti vso breme odgovornosti ter se brez predhodnega obdobja učenja spopasti z organizacijskimi in programskimi težavami. To je bilo seveda obdobje kluba Bobri. Takratni odred se je brez večjih težav prebil vse do osamosvojitve Slovenije.
Delovanje v Sloveniji
V začetku devetdesetih se je pojavilo veliko različnih društev in mladinskih gibanj. Zaradi velike ponudbe na trgu mladinskih organizacij je odredu, ki se je medtem po skoraj štiridesetih letih zopet preimenoval v rod, zgodil velikanski upad članstva. V verjetno največji krizi v zgodovini rodu, je članstvo rodu štelo skromnih sedemnajst članov, kar je verjetno komaj za en večji vod v zlatih časih rodu, ko je bilo članstvo na višku – več kot tristo članov. Ostali so le nekateri posamezniki iz kluba Bobri, nekaj članic Bouh ter vod Kvačilung.
Del Kvačilung (Srečko Matič in Robert Tell - Šmeki) so se odločili, da številko sedemnajst spreobrnejo v številko enainsedemdeset, kar jim je po dobrih treh mesecih tudi uspelo. To je bil vsekakor čas voda Kvačilung, ki ga je uspešno krmaril Tadej Pugelj - Pugy, ob podpori kluba Bouhe pod vodstvom Marjana Hrovata. Vidni član Kvačilung je bil tudi zdajšnji, sicer pa dolgoletni, starešina Jaka Fortuna - Jack.
Medtem so se rodu pridružili preostali člani ugaslega odreda Posavski kurirji.
Tako so imeli v tistih časih velike vode: Udiablive, Fragole, Texas, Kvačilunge, Bolhe ter malce kasneje še Sokoli in Aufbix. Prav ti člani so bili hrbtenica rodu v 90ih. Takratno vodstvo je imelo kar zahtevno nalogo pred seboj. Imeli so veliko članov, ne pa tudi izobraženih vodnikov. Tako so organizirali rodov vodniški tečaj, kar je bilo že takrat nekaj zelo nenavadnega.
Udeležili so se tudi prvega tečaja za inštruktorje, ki je bil organiziran v Sloveniji ter tako postali prvi inštruktorji pod okriljem ZTS. V preteklih letih so se na inštruktorskem področju kar izkazali, saj so imeli v povprečju največ inštruktorjev na člana.
Seveda pa so nadaljevali tradicijo odreda Posavski Kurirji ter nadaljevali z organizacijo tekmovanja Spust po Ljubljanici. Kasneje so celo soustanovili tekmovanje Kanu turneja, ki je združevalo več podobnih tekmovanj po celotni Sloveniji.
Tudi na mestnem področju so bili aktivni. Tako so pomagali ustanoviti mestno zvezo tabornikov znano tudi kot MZT. Eden najvidnejših tabornikov v Ljubljani je bil prav takratni starešina rodu Matej Gnidovec - Čebela. V prvi polovici devetdesetih je iz voda Fragol izšel še eden zelo uspešen vod, ki je imel v svojih vrstah skoraj vse vodnike. Ta vod se je imenoval Sokoli, krmaril pa ga je robert Tell - Šmeki, članica pa je bila kasnejša dolgoletna načelnica Maja Gnidovec (prej Širca).
Nekako sočasno z nastankom Sokolov so se preselili tudi na nov taborni prostor pri Mirtovičih, kjer taborijo še danes. V kuhinji že vrsto let kraljuje Stanka Grebenc - Mama Stanka, ki ima najdaljši taborniški kuharski staž v Sloveniji. Začeli pa so veliko potovati. Tako so se udeležili prvega Evropskega jamboreea (beri zleta) v Drontnu in leto dni kasneje še svetovnega prav tako v Drontnu ter Moota (tabora PP-jev) na Švedskem.
Pomagali so organizirati prvi zlet tabornikov v samostojni Sloveniji ter se tudi zelo vidno udeležili drugega. Imeli pa so celo svoj mednarodni tabor. Deset dni so gostili Belgijske tabornike ter si izmenjali veliko izkušenj. Organizirati so uspeli tudi več tečajev, med katerimi pa je bil Tečko najpopularnejši, saj so imeli udeležbo na njih vedno vsaj devetdeset odstotkov ciljne skupine. To so bili časi ko so bili zelo aktivni člani vodov Zelenci in Butnskala (katerega članica je bila kasnejša načelnica Ada Stele) ter družine Kojoti.
Ker pa očitno ob vsakem prehodu v novo desetletje izgubijo veliko število starejših aktivnih članov, so se na prehod tisočletja kar dobro pripravili. Tako so že leta 1997 z združitvijo dveh vodov v vod Ščupri naredili velik korak, saj je bil prav ta vod gonilna sila rodu ob prehodu v novo tisočletje. Tako je del voda, skupaj s starejšimi, odvihral na potep s kombijem po Evropi.
Ko pa so jih ob prelomu tisočletja zapustili vidni aktivni člani, so prav Ščupri ob pomoči preostalih »starejših« članov pripeljali rod na prag Abrahama.
Za petdeset let uspešnega dela so ob dnevu zmage prejeli plaketo glavnega mesta Ljubljane, za kar so zaslužne vse generacije Bičkovcev.
Čri-Čri
Čri - Čri je bilten Bičkovcev že mnogo let. Sprva je izhajal kot glasilo čete Črički, kasneje pa je prerasel v vsebičkovsko glasilo. Za njegovo rojstvo se šteje leto 1973, pa čeprav je bilten izhajal že prej, vendar v takšnem obsegu (5 izvodov) da ni dosegel niti vseh vodnikov, kaj šele članov.
Izhaja po navdihu posameznikov, zato je včasih med posameznima številkama tudi par let premora. Pa vendarle, Čri Čri je unikaten pogled na dogajanje v rodu, ki ne bo nikoli zamrl. So pa Bičkovci posebni tudi po štetju Čri Čri-ja. Verjetno so edini v Sloveniji, ki imamo kar tri biltene s številko 1. Prvič je bilo normalno, da so jo poimenovali 1, ko so jo drugič poimenovali 1, so si rekli nova država - novo štetje, ko pa so jo poimenovali še tretjič, pa je bil edini razlog ta, da nobeden več ni vedel za katero zaporedno številko naj bi sploh šlo. Čri - Čri številka 14 ni namreč nikoli izšel, pa čeprav sta bila narejena kar dva osnutka zanj (v različnem obdobju).
Seveda pa so do sedaj izdali še mnogo drugih priložnostnih biltenov. Obstajajo vodova in družinska glasila ter glasila raznih rodovih odprav.
Taki pač so Bičkovci. Povsod prisotni in zabeleženi.
Starešine in načelniki
Leto | Starešina | Načelnik |
---|---|---|
1953 | Leopold BABŠEK | Pavle LEŠNJAK |
1954 | Leopold BABŠEK | Pavle LEŠNJAK |
1955 | Leopold BABŠEK | Janez ŠKRK |
1956 | Živko LOVŠE | Janez ŠKRK |
1957 | Boro MAČUS | Janez HRIBAR |
1958 | Franica LOVŠE | Jože OMERZU |
1959 | Franica LOVŠE | Mitja VAVPETIČ |
1960 | Franica LOVŠE | Mitja VAVPETIČ |
1961 | Franica LOVŠE | Dušan BRAJNIK |
1962 | Franica LOVŠE | Dušan BRAJNIK |
1963 | Janez ŠKRK | Vlado GOLOB |
1964 | Janez ŠKRK | Peter GABRIJELČIČ |
1965 | Martin GOLOB st. | Vlado GOLOB |
1966 | Martin GOLOB st. | Vlado GOLOB |
1967 | Roman MLAKAR | Dušan HOČEVAR |
1968 | Vlado GOLOB | Mojmir LEHRMAN |
1969 | Avgust STRAŽIŠAR | Dušan BENKO |
1970 | Mojmir LEHRMAN | Tomo PAVIČ |
1971 | Mojmir LEHRMAN | Tine Krivic |
1972 | Pavle LEŠNJAK | / |
1973 | Pavle LEŠNJAK | / |
1974 | Majda SEVER | Stane FORTUNA |
1975 | Majda SEVER | Stane FORTUNA |
1976 | Majda SEVER | Stane FORTUNA |
1977 | Majda SEVER | Polona KRESAL |
1978 | Rudi SMREKAR | Gregor VISTER |
1979 | Rudi SMREKAR | Izidor BAUS |
1980 | Rudi SMREKAR | Jana KOLARIČ |
1981 | Stane FORTUNA | Andrej STRAŽIŠAR |
1982 | Stane FORTUNA | Tadej PUGELJ |
1983 | Stane FORTUNA | Andrej STRAŽIŠAR |
1984 | Stane FORTUNA | Marjan HROVAT |
1985 | Stane FORTUNA | Ariana TOMAT |
1986 | Stane FORTUNA | Sandi KAC |
1987 | Stane FORTUNA | Sandi KAC |
1988 | Sandi KAC | Nina GORŠIČ |
1989 | ni podatkov | ni podatkov |
1990 | ni podatkov | ni podatkov |
1991 | ni podatkov | ni podatkov |
1992 | Vojko HRENKO | Mateja ZALAR |
1993 | Vojko HRENKO | Mateja ZALAR |
1994 | Matej GNIDOVEC | Olja PLEŠ |
1995 | Matej GNIDOVEC | Olja PLEŠ |
1996 | Matej GNIDOVEC | Olja PLEŠ |
1997 | Matej GNIDOVEC | Jaka FORTUNA |
1998 | Matej GNIDOVEC | Robert TELL |
1999 | Matej GNIDOVEC | Robert TELL |
2000 | Matej GNIDOVEC | Maja ŠIRCA |
2001 | Jaka FORTUNA | Maja ŠIRCA |
2002 | Jaka FORTUNA | Maja ŠIRCA |