Slovenska abecedna vojna: Razlika med redakcijama

Tedanji mlajši rod je želel svoja romantična načela želel izražati ne samo v znanosti, temveč tudi v poeziji. Po Vodnikovi smrti nismo imeli Slovenci nobenega časopisa ali [[Pesniški zbornik|pesniškega zbornika]], v katerem bi lahko slovenski pesniki in pisatelji pisali svoja dela. Prav zato se želeli mladi ([[Janez Cigler]], [[Ignacij Holzpfel]], [[Frančišek Andriolli]]) ustvariti nov [[časopis]]. Že leta 1824 so začeli z literarno-znanstvenim slovenskim listom Slavinja, vendar za njegovo izhajanje niso dobili potrebnega dovoljenja. Nato so se mladi pesniki leta 1830 združili okrog [[Matija Čop|Matije Čopa]] in [[France Prešeren|Franceta Prešerna]] ter pod uredništvom [[Miha Kastelc|Mihe Kastelca]] začeli izdajati pesniški zbornik [[Kranjska čbelica]]. Zadela je na precejšen odpor Kopitarja, ki je bil v tistem času navdušen le za srbsko poezijo zaradi tesnega sodelovanja z Vukom Karadžičem. Tako sta trčila nazor mladih in starih, ki so imeli v svojih rokah cenzuro, drug ob drugega.

V Ljubljani je bil revizor knjig [[janzenist]] Pavšek, na Dunaju pa je cenzorske posle opravljal [[Jernej Kopitar]]. V tistem času Prešeren izda dialoško satiro ''[[Nova pisarija|Novo pisarijo]]'', s katero je osmešil tedanje prevladujoče pojmovanje, naj bo poezija poučna, utilitarna in tudi poglavitne zagovornike takšnega mišljenja predvsem Kopitarja. Pravi boj z le-tem se je začel leta 1833, ko je Matija Čop, duhovni vodja Čbelice, napadel [[Metelčica|metelčico]]. In tako se je vnel abecedni boj, ki ga je sprožil že prej sam Kopitar s tem, ko je izdal slovnico. Kopitar je zagovarjal načelo, naj vsakemu glasu ustreza ena sama črka, brez kakršnih koli znamenj, kar pomeni, da bi latinski abecedi bilo potrebno dodati za slovenske glasove le nekaj novih črk, ki jih latinica nima. Te naloge se je tudi lotil skupaj z Dobrovskim, začetnikom slavistične vede. Lotili so se je še nekateri drugi, predvsem janzenisti in Metelko. Tej so segli še na druga področja. Nasprotnikom, ki so se bojevali proti nepraktični, okorni in grdi metelčici, so prisojali nečedne namene in jih dolžili, da je njihov boj naperjen proti duhovščini in veri.