Redakcija: 15:57, 25. junij 2009 uredi AmphBot (pogovor \| prispevki) Boti 468 urejanj m robot Dodajanje: ro:Alexios al III-lea al Bizanţului ← Starejše urejanje		Redakcija: 06:26, 28. junij 2009 uredi razveljavi Xqbot (pogovor \| prispevki) Boti 94.945 urejanj m robot Dodajanje: th:จักรพรรดิอเล็กซิออสที่ 3 อันเจลอส; kozmetične spremembe Novejše urejanje →
Vrstica 1: '''Aleksej III. Angel''' ([[grščina\|grško]]: Αλέξιος Γ' Άγγελος), [[Bizantinsko cesarstvo\|bizantinski cesar]] od [[1195]] do [[1203]], * okrog [[1153]], † [[1211]] == Mladost == Aleksej III. je bil drugi sin Andronika Angela in Eufrozine Kastamonitis. Oče Andronik je bil sin Teodore Komnene, najmlajše hčerke cesarja [[Aleksej I. Komnen\|Alekseja I. Komnena]] in [[Irena Dukas\|Irene Dukas]], zato Alekseja Angela prištevamo med člane tudi te številne cesarske družine. Aleksej je skupaj z očetom in brati sodeloval v zaroti proti cesarju [[Andronik I. Komnen\|Androniku I. Komnenu]], zato je preživel več let v izgnanstvu na muslimanskih dvorih, med njimi tudi na [[Saladin]]ovem. Aleksejev mlajši brat Izak Angel je [[11. september\|11. septembra]] [[1185]] ponovno sodeloval v državnem udaru, zato mu je grozila smrtna kazen. V obupu je napadel cesarjeve agente in ubil njihovega poveljnika Hagiokristoporita. Po napadu se je skril v [[Hagija Sofija\|baziliki Svete Sofije]] in od tam pozival ljudske množice k uporu. Njegovi pozivi so povzročili nerede, katerih rezultat je bil odstavitev Andronika I. in razglasitev [[Izak II. Angel\|Izaka II. Angela]] za bizantinskega cesarja. == Vladanje == Leta [[1190]] se je Aleksej Angel vrnil na dvor svojega mlajšega brata, od katerega je dobil visok naslov ''sebastokratōr''. Ko je bil Izak II. leta 1195 na lovu v [[Trakija\|Trakiji]], je vojska razglasila Alekseja za cesarja, Izakovi ženi Eufrozini Dukas pa je prizanesla. Aleksej je dal Izaka v Stagiri ([[Makedonija]]) zapreti in oslepiti, potem pa ga je imel v strogem zaporu. Čez nekaj časa se je premislil, ga osvobodil iz ujetništva v [[Antiohija\|Antiohiji]] in ga nagradil z visokimi dvornimi častmi. Da bi se odkupil za zločin in utrdil svoj cesarski položaj, je Aleksej trošil denar tako razsipno, da je popolnoma izpraznil državno blagajno. Trošenje denarja je dovolil tudi vojaškim poveljnikom in cesarstvo je ostalo skoraj brez obrambe. Leta [[1195]] je cesar [[Sveto Rimsko cesarstvo\|Svetega Rimskega cesarstva]] Henrik VI. Alekseja III. prisilil, da mu je plačal davek 5.000 funtov zlata. Sposobna in učinkovita cesarica Eufrozina je zaman poskušala ohraniti njegov ugled in prestol. Svetovalca Vataca, ki je v njenem imenu poskušal izvesti reforme, so na cesarjev ukaz ubili. Država je bila v katastrofalnem stanju: vzhod cesarstva so preplavili [[Seldžuki\|Turki Seldžuki]], v [[Makedonija\|Makedoniji]] in [[Trakija\|Trakiji]] so plenili [[Bolgari]] in [[Vlahi]], bolgarski car [[Kalojan]] je svoji državi priključil več pomembnih mest, Aleksej pa je medtem zapravljal državni denar in poskušal premostiti krizo z diplomatskimi sredstvi. Obrambo cesarstva je poskusil utditi tako, da je bizantinskim in bolgarskim odličnikom ob meji podelil posebne ugodnosti, katerih posledica je bila povečanje lokalne avtonomije. Bizantinska država je na ta način sicer preživela, centralna oblast pa je izgubila velik del svoje moči. == Četrta križarska vojna == Alekseju je kmalu začela groziti nova, še hujša nevarnost: leta [[1202]] so se v [[Benetke\|Benetkah]] zbrali plemiči zahodne Evrope, ki so se odpravili na [[Četrta križarska vojna\|četrto križarsko vojno]]. Aleksej Angel, sin odstavljenega cesarja [[Izak II. Angel\|Izaka II.]], je malo pred tem pobegnil iz [[Bizanc]]a in se začel obračati na [[križarji\|križarje]]. Prosil jih je, naj mu pomagajo vreči s prestola strica Alekseja III., ki je zasedel očetov prestol, za povračilo pa jim je obljubil konec verskega razkola med Vzhodom in Zahodom, plačilo prevoza in vojaško pomoč. Vrstica 24: Križarji so [[Izak II. Angel\|Izaka II.]] izpustili iz ječe in ga ponovno posadili na prestol. == Življenje v ujetništvu == Aleksej je najprej iz Adrijanopla, potem pa iz Mozinopola, poskušal organizirati upor proti novemu cesarju. Aprila [[1204]] se mu je pridružil kasnejši uzurpator [[Aleksej V. Dukas\|Aleksej V. Dukas Murzuful]]. V tem času je [[Bizanc]] dokončno padel in križarji so ustanovili [[Latinsko cesarstvo]]. Aleksej III. je Alekseja Dukasa gostoljubno sprejel in mu celo dovolil poroko s hčeko Eudokijo, kasneje pa ga je dal oslepiti. Aleksej je nato pred križarji pobegnil v [[Tesalija\|Tesalijo]], kjer se je nazadnje vdal markizu Bonifaciju Montferratskemu, kralju [[Solunsko kraljestvo\|Solunskega kraljestva]]. Aleksej je leta [[1205]] poskusil pobegniti k Mihaelu I. Dukasu, vladarju [[Epir]]ja. Bonifacij ga je na begu ujel in ga skupaj s spremstvom poslal v Montferrat, leta [[1209]] pa od tam v [[Solun]]. Mihael I. Epirski je zanj plačal odkupnino in ga poslal v [[Anatolija\|Malo Azijo]], kjer je Aleksejev zet [[Teodor I. Laskar]] ustanovil [[Nikejsko cesarstvo]]. Aleksej je poskušal Teodorju Laskarju vsiliti svojo avtoriteto, katere mu Teodor seveda ni priznal in Aleksej je proti svojemu zetu začel kovati zaroto. Pri tem je dobil podporo [[sultan]]a [[Seldžuški sultanat Rüm\|Rümskega sultanata]]. V bitki ob reki Meander v [[Antiohija\|Antiohiji]] leta [[1211]], je sultanova vojska doživela poraz. Sultana so ujeli in ubili, Alekseja III. pa poslali v samostan v Nikeji, kjer je leta [[1211]] umrl. == Družina == Z ženo Eufrozino Dukas Kamaterino je imel Aleksej III. tri hčerke: Ireno Angelino, ki je bila prvič poročena z Andronikom Kontostefanom, drugič pa z Aleksejem Paleologom, s katerim je babica cesarja [[Mihael VIII. Paleolog\|Mihaela VIII. Paleologa]] Ano Angelino, ki je bila prvič poročena s sebastokratōrjem Izakom Komnenom, pranečakom cesarja [[Manuel I. Komnen\|Manuela I. Komnena]], drugič pa z nikejskim cesarjem [[Teodor I. Laskaris\|Teodorom I. Laskarisom]] Evdokijo Angelino, ki je bila prvič poročena s srbskim kraljem [[Stjepan I. Prvovenčani\|Stjepanom I. Prvovenčanim]], drugič s cesarjem [[Aleksej V. Dukas\|Aleksejem V. Dukasom]], tretjič pa s korintskim vladarjem Leonom Zgurom == Viri == V članku so deli teksta iz 11. izdaje Encyclopædie Britannice, ki je v javni domeni Michael Angold, The Byzantine Empire, 1025-1204: A Political History, druga izdaja, London in New York, 1997 Vrstica 45: K. Varzos, Ē genealogia tōn Komnēnōn, Thessalonica, 1984 == Glej tudi == *[[Seznam bizantinskih cesarjev]] <br /> {{s-start}} {{s-hou\|Dinastija Angel\|\|1153\|\|1211}} {{s-reg\|}} {{s-bef\|before=[[Izak II. Angel]]}} {{s-ttl\|title=[[Seznam bizantinskih cesarjev\|Bizantinski cesar]]\|years=[[1195]]~~–~~–[[1203]]}} {{s-aft\|after=[[Izak II. Angel]] in [[Aleksej IV. Angel]]}} {{end}} {{Portal-Vojaštvo}} [[Kategorija:Rojeni leta 1153]] [[Kategorija:Umrli leta 1211]] [[Kategorija:Bizantinsko cesarstvo]] Vrstica 84 ⟶ 86: [[ru:Алексей III Ангел]] [[sr:Алексије III Анђео]] [[th:จักรพรรดิอเล็กซิออสที่ 3 อันเจลอส]] [[tr:III. Aleksios Angelos]]

Aleksej III. Angel: Razlika med redakcijama