Kartuzijanski samostan Bistra: Razlika med redakcijama

Samostanska posest je obsegala na, po tedanji upravni razdelitvi, [[Borovnica|borovniškem]] in [[Kamnik pod Krimom|kamniškem področju]], v [[14. stoletje|14. stoletju]] pa ji je bila pridružena še [[Župnija Cerknica|Župnija v Cerknici]]. Prvo večje krizno obdobje je bilo v času [[prior]]ovanja [[Primož Jobst|Primoža Jobsta]], ko so samostanu večkrat zagrozili z zaprtjem. Drugo večje gopodarskogospodarsko-kulturno obdobje samostana je bilo konec 17. in v začetku 18. stoletja, ko je imel samostan tudi večje število redovnikov (24), ki so tako ustvarjali pod varstvom takratnega deželnega kneza in cesarja. Leta [[1670]] je zgradbo prizadel močan [[potres]], leta [[1773]] pa [[požar]], po vsaki katastrofi so poslopje ponovno pozidali. Konec kartuzije je predstavljal [[29. januar]] [[1782]], ko je cesar [[Jožef II. Habsburško-Lotarinški|Jožef II.]] izdal odlok o razpustitvi samostana. Redovniki so prejeli odpravnino in pokojnino, posestvo pa deloma zaplenilo, deloma prodali, deloma pa predali Cerkvi. PreoženjePremoženje je leta [[1826]] kupil tovarnar [[Franc Galle|Francu Galletu]], ki je dal poslopju videz [[graščina|graščine]] in odstranil še zadnje sestavine kartuzije. Na mestu, kjer se danes dvorišče odpira proti [[park]]u, je do leta [[1808]] stalo [[pokopališče]] in samostanska cerkev, zgrajena konec [[13. stoletje|13. stoletja]]. Lastništvo posestva se je po Francovi smrti preneslo na njegove dediče, ki so do leta [[1945]] živeli v graščini. Po [[2. svetovna vojna|2. svetovni vojni]] je bilo posestvo [[nacionalizacija|nacionalizirano]], od leta [[1951]] pa se v zgradbi nahaja [[Tehniški muzej Slovenije]].