Rajmond IV. Touluški: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Rubinbot (pogovor | prispevki)
m robot Spreminjanje: sr:Рејмонд Тулуски
Xqbot (pogovor | prispevki)
Vrstica 9:
Na [[romanje|romanju]] v [[Jeruzalem]]u je bil že pred letom [[1096]]. Na poziv [[papež]]a [[Urban II.|Urbana II.]] se je leta [[1096]] med prvimi pridružil križarski vojski. Udeležil se je vseh velikih bitk in obleganja Jeruzalema. Po zasedbi Jeruzalema so mu ponudili jeruzalemsko krono, vendar jo je odklonil.
 
== Prva križarska vojna ==
=== Odhod ===
Rajmond je bil globoko veren in je želel umreti v [[Sveta dežela|Sveti deželi]], zato je bil med prvimi, ki so že oktobra [[1096]] krenili na križarski pohod. Imel je veliko spremstvo, v katerem so bili tudi žena Elvira, mladoletni sin, ki je na pohodu umrl, in papeški legat [[škof]] [[Ademar iz Puya]]. Svoje premoženje v [[Francija|Franciji]] je prepustil starejšemu sinu Bertrandu.
=== Bizanc ===
V [[Bizanc]] je prišel spomladi [[1097]]. Aprila [[1097]] so morali križarji pred odhodom v [[Anatolija|Malo Azijo]] priseči zvestobo [[Bizantinsko cesarstvo|bizantinskemu]] [[cesar]]ju [[Aleksej I. Komnen|Alekseju I. Komnenu]]. Rajmond je bil edini vodja pohoda, ki cesarju ni prisegel zvestobe, ampak samo prijateljstvo in zavezništvo proti skupnemu sovražniku [[Bohemond I. Antioški|Bohemondu Tarantskemu]].
Leta [[1097]] se je udeležil [[obleganje|obleganja]] [[Obleganje Nikeje|Nikeje]] in [[Bitka pri Dorileju|bitke pri Dorileju]], največjo vlogo pa je odigral med obleganjem [[Antiohija|Antiohije]] oktobra istega leta. Do križarjev so namreč prišle govorice, da so [[Seldžuki]] Antiohijo zapustili, zato je proti mestu je poslal svojo vojsko, da jo zasede. Govorice so bile lažne in mesto je bilo še vedno v turških rokah. Začelo se je dolgotrajno obleganje, ki je trajalo vse do junija [[1098]], ko so Antiohijo z zvijačo končno osvojili.
 
=== Antiohija ===
Kmalu po osvojitvi mesta je sledil turški protinapad in Antiohijo je začel oblegati [[mosul]]ski [[atabeg]] [[Kerboga]]. Razmere v mestu so postale kritične, potem pa je [[menih]] [[Peter Bartolomej]] v mestni [[stolnica|stolnici]] "odkril" [[Sveta sulica|sveto sulico]], s katero so prebodli [[Kristus]]a na križu. Čudežno odkritje je dvignilo moralo oblegancev in v boju pred mestnim obzidjem jim je uspelo premagati turško vojsko. Sulica je za križarje postala svetinja, čeprav niti škof Ademar niti Bohemond nista verjela v njeno pristnost in sta se ji celo posmehovala.
 
Po dokončni osvojitvi Antiohije je med Rajmondom Touluškim in Bohemondom Tarantskim prišlo do spora. Bohemond je zahteval mesto zase, Rajmond pa je zahteval, da se mesto skladno s prisego vrne Bizantinskemu cesarstvu. Večina vitezov nižjega stanu in pešcev se v prepire ni želela vpletati. Rajmonda so prepričali, da prevzame poveljstvo in jeseni [[1098]] so se odpravili na pohod proti Jeruzalemu. V Antiohiji so pustili Bohemonda in manjšo posadko, ki jo je Bohemond januarja [[1099]] izgnal in si prisvojil vso oblast v mestu.
 
=== Akon in Tripoli ===
Ker je škof Ademar umrl, Rajmond pa je ostal v Antiohiji, je Rajmond postal novi vodja križarskega pohoda. Decembra [[1099]] je osvojil [[trdnjava|trdnjavo]] Marat ob [[Sredozemlje|sredozemski]] obali, napadel [[emirat]] [[Tripoli, Libanon|Tripoli]] in začel [[14. februar]]ja oblegati [[Akon]]. V Tripoliju je nameraval ustanoviti svojo državo in omejiti Bohemondove apetite, da bi ozemlje [[Kneževina Antiohija|kneževine Antiohije]] širil proti jugu.
 
Vrstica 30:
15. julija 1099 so križarji po dolgem [[Obleganje Jeruzalema (1099)|obleganju]] osvojili Jeruzalem.
 
=== Jeruzalem ===
Po zasedbi mesta so križarji ustanovili [[Jeruzalemsko kraljestvo]] in krono ponudili najprej Rajmondu. Rajmond je krono zavrnil, češ da ne more nositi zlate krone v mestu, v katerem je Kristus nosil krono iz trnja. Verjetno šlo za nekaj sprenevedanje, še bolj verjetno pa je želel nadaljevati obleganje Tripolija.
 
== Obdobje po prvi križarski vojni ==
Po osvojitvi Jeruzalema se je udeležil [[Bitka pri Askalonu|bitke pri Askalonu]], v kateri so križarji porazili vojsko [[mameluk]]ov, ki je prodirala iz [[Egipt]]a. Po bitki je poskusil zase osvojiti Askalon, vendar mu to ni uspelo. Sledilo je neuspelo [[obleganje Arsufa]]. Pozimi [[1099]]/[[1100]] se je odpravil proti severu in zasedel [[Latakija|Latakijo]], ki je bila v Bohemondovi posesti, od tam pa v [[Bizanc]]. V Bizancu je s cesarjem [[Aleksej I. Komnen|Aleksejem I.]] sklenil zavezništvo proti skupnemu sovražniku Bohemondu Antioškemu, ki je zavračal izponitev prisege bizantinskemu cesarju in poskušal razširiti ozemlje svoje kneževine na račun Bizantinskega cesarstva.
 
Vrstica 40:
Leta [[1105]] je Rajmond umrl, ne da bi osvojil Tripoli. Nasledil ga je nečak Viljem-Jordan, ki je s pomočjo kralja [[Baldvin I. Jeruzalemski|Baldvina I. Jeruzalemskega]] leta [[1109]] končno zavzel Tripoli in ustanovil [[Grofija Tripoli|grofijo]]. Rajmondon najstarejši sin Bertrand je Viljema kasneje odstavil in sam prevzel oblast. Grofija Tripoli je ostala v posesti Toulusov celo [[12. stoletje]].
 
== Zapuščina ==
Rajmondova doživetja na prvem križarskem pohodu je opisal Rajmond Aguilerski, klerik iz Rajmondovega spremstva.
 
== Viri ==
*Payne, Robert. ''The Dream and the Tomb'', 1984
* [http://fmg.ac/Projects/MedLands/TOULOUSE.htm#_Toc149811414 Raymond IV, Count of Toulouse 1093-1105]
Vrstica 82:
[[sr:Рејмонд Тулуски]]
[[sv:Raimond av St Gilles]]
[[th:เรมงด์ที่ 4 เคานท์แห่งตูลูส]]