Uroš Zupan: Razlika med redakcijama

 

Po končani [[gimnazija|gimnaziji]], ki jo je obiskoval v domačem kraju, je odšel na študij v [[Ljubljana|Ljubljano]]. Tam je uspešno zaključil študij [[primerjalna književnost|primerjalne književnosti]] in sociologijo kulture na [[Filozofska fakulteta v Ljubljani|Filozofski fakulteti]]. Ljubezen do svoje izvoljenke ga je zadržala v Ljubljani, kjer vse od zaključenega študija dela kot svobodni [[književnik]] in prevajalec iz [[angleščina|angleškega]], [[hrvaščina|hrvaškega]] in [[srbščina|srbskega]] [[jezik]]a.

 

Izdal je osem [[pesniška zbirka|pesniških zbirk]] - ''Sutre'' (1991, reprint 2002, 2003), ''Reka'' (1993), ''Odpiranje delte'' (1995), ''Nasledstvo'' (1998), ''Drevo in vrabec'' (1999), ''Nafta'' (2002), ''Jesensko listje'' (2006) in "Copati za hojo po Kitajski" (2008) - ter zbirke [[esej]]ev ''Svetloba znotraj pomaranče'' (1996), ''Pesem ostaja ista'' (2000), ''Pešec'' (2003) in ''Čitanka Panini'' (2007). V knjižni obliki je izšel še prevod pesmi [[Yehuda Amichai|Yehude Amichaija]], sodeloval pa je tudi pri prevajanju več ameriških pesnikov. Redno objavlja v številni literarni in časopisni periodiki. Kot [[urednik]] za poezijo deluje v okviru [[Literatura(revija)|revije Literatura]]. Tam deluje tudi kot mentor pesniških delavnic.

 

Njegova dela so prevajana v številne evropske jezike. Za svoje delo je prejel mnogo literarnih nagrad. Med vidnejšimi sta [[nagrada Prešernovega sklada|nagrada Prešernovega sklada]] v letu 1996 ter nagrada sklada [[Hubert Burda|Huberta Burde]], ki jo je prejel med prvimi nagrajenci v letu 1999.

 

Zupanovo pesništvo je bilo v začetku devetdesetih let sprejeto kot prelomno zaradi navezav na Ameriko in zlasti zaradi "dehermetizacije" jezika, to je, zaradi večjega poudarka na nemetaforični, v najširšem smislu metonimični govorici, ki se po mnenju [[Boris Paternu|Borisa Paternuja]] vse odločneje uveljavlja v poeziji osemdesetih in devetdesetih let, po vrhuncu slovenskega [[literarni modernizem|literarnega modernizma]]. V ''Reki'' in ''Odpiranju delte'' je znatnejši delež pridobil tudi hermetičnejši metaforičen jezik, vendar je osnovna značilnost Zupanove poezije, vsaj deloma pod vplivom novejše ameriške poezije in še zlasti pod vplivom nekaterih njenih pesnikov (npr. [[William Carlos Williams]]), vseskozi ostajal prepoznaven enostaven jezik in večinoma dolg verz. Poleg ameriških pesnikov je v njegovem horizontu in poeziji zaznaven vpliv [[Czesław Miłosz|Czesława Miłosza]], [[Cesare Pavese|Cesareja Paveseja]] in nekaterih mlajših poljskih pesnikov (npr. Marcina Świetlickega). Zaradi tega njegova poezija nenehno niha med neorealizmom, postsimbolizmom, intimizmom, še zlasti pa ostankom novoromantičnega subjektivizma.