Uroš Zupan: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
ažurirano, dodane osnovne značilnosti poezije
Brez povzetka urejanja
Vrstica 7:
Njegova dela so prevajana v številne evropske jezike. Za svoje delo je prejel mnogo literarnih nagrad. Med vidnejšimi sta [[nagrada Prešernovega sklada|nagrada Prešernovega sklada]] v letu 1996 ter nagrada sklada [[Hubert Burda|Huberta Burde]], ki jo je prejel med prvimi nagrajenci v letu 1999.
 
Zupanovo pesništvo je bilo v začetku devetdesetih let sprejeto kot prelomno, zaradi navezav na Ameriko in zlasti zaradi "dehermetizacije" jezika, to je, zaradi večjega poudarka na enostavni, nemetaforični govorici. V ''Reki'' in ''Odpiranju delte'' je znatnejši delež pridobilapridobil tudi nekoliko hermetičnejšahermetičnejši metaforičnametaforičen govoricajezik, vendar je osnovna značilnost njegove poezije, vsaj deloma pod vplivom novejše ameriške poezije in še zlasti pod vplivom nekaterih njenih pesnikov (npr. [[William Carlos Williams]]), vseskozi ostajal prepoznaven enostaven jezik in večinoma dolg verz. Poleg ameriških pesnikov, je v njegovem horizontu in poeziji zaznaven vpliv [[Czesław Miłosz|Czesława Miłosza]], [[Cesare Pavese|Cesareja Paveseja]] in nekaterih mlajših poljskih pesnikov (npr. Marcina Świetlickega). Zaradi tega njegova poezija nenehno niha med neorealizmom, postsimbolizmom, intimizmom, še zlasti pa ostankom novoromantičnega subjektivizma.
 
V njegovih pesmih močno vlogo igrata motiv in tema spomina, ki sta povezana z naivno, a močno nostalgijo po kraju otroštva. Medtem ko ''Jesensko listje'' velja za enega najizrazitejših primerov motivov novega rojstva in očetovstva v slovenski poeziji, pa ''Nafta'' velja za prvi primer značilne "zupanovske" ironije oziroma komike. [[Matevž Kos]] o njej ugotavlja, da združuje visoko in nizko; [[Alenka Jovanovski]], ki ugotavlja, da od ''Nafte'' naprej Zupanova poezija pretežno niha med nostalgičnim spominom in ironijo, pa vsaj v nekaterih pesmih zaznava tudi groteskne elemente. [[Marcello Potocco]] pa je Zupanovo ironijo oziroma njene groteskne elemente označil kot strategijo, s katero pesniški subjekt sklepa navidezno zavezništvo z bralcem, zato da se vzpostavi kot pesniško večvredni, vsemogočni lirski subjekt. V tem smislu se Zupanova ironija očitno izkazuje kot novoromantična ironija.