|
}}
'''AljaksandrAljaksandar Ryhoravič Lukašenka''' ili '''Aleksandr Grigorjevič Lukašenko''' ([[beloruščina|belorusko]] Алякса́ндр Рыго́равіч Лукашэ́нка ([[narkamaŭka]]) ali ''Alaksandar R.L.'', ''Аляксандар Р.Л.'' ([[taraškievica]]); v slovenščini pogosto prečrkovano iz [[ruščina|ruskerusko]] različice Алекса́ндр Григо́рьевич Лукаше́нко kot ''Aleksander Lukašenko''), [[Belorusi|beloruski]] [[politik]], prvi predsednik [[Belorusija|Belorusije]], [[diktator]], * [[30. avgust]] [[1954]], [[KopyśKopys]], [[Sovjetska zveza]].
== Otroštvo in mladost ==
== Začetek kariere v Komunistični stranki SZ ==
Leta [[1989]] je LukašenkaLukašenko kandidiral na volitvah v Dom narodnih poslancev [[Sovjetska zveza|Sovjetske zveze]], ampak mu je za zmago v drugem krogu volitev zmanjkal 1% glasov. Leta [[1990]] je bil izvoljen za poslanca v parlamentu Sovjetske zvezne republike Belorusije. Tedaj se je začela politična kariera bodočega [[diktator]]ja. V parlamentu je ustvaril lastno frakcijo ''Komunizem za demokracijo'', ki se je zavzemala za ohranitev Sovjetske zveze v demokratizirani obliki. Po dogodkih [[13. januar]]ja leta [[1991]] v [[Vilnius]]u, kjer so po tem, ko je Litva razglasila neodvisnost, sovjetski vojaki ustrelili 13 neoboroženih civilistov, je LukašenkaLukašenko skupaj z drugimi parlamentarci sovjetske Belorusije odpotoval na kraj nesreče, da bi zbral "objektivne" podatke o njej.
LukašenkaLukašenko je bil eden od poslancev, ki so glasovali za ratifikacijo [[Beloveška pogodba|beloveške pogodbe]], v kateri so se voditelji najbolj obljudenih republik Sovjetske zveze: [[Rusija|Rusije]], [[Ukrajina|Ukrajine]] in [[Belorusija|Belorusije]] dogovorili o njenem razpadu. Med slavnostno sejo parlamenta ob razglasitvi neodvisnosti Belorusije je bil prav LukašenkaLukašenko tisti, ki je v dvorano vnesel prej prepovedano, takrat pa uradno ponovno priznano, belo-rdeče-belo tradicionalno belorusko narodno zastavo. Potem je poskušal postati član protikomunističnega demokratičnega gibanja Beloruska narodna fronta, ampak je njegova kandidatura bila zavrnjena.
Kmalu po razpadu Sovjetske zveze se je vrnil v svoj kolhoz.
Zaradi svoje retorike si je pridobil reputacijo obsedenega borca za pravičnost in je bil leta [[1993]] imenovan za predsednika začasne parlamentarne komisije za boj proti korupciji. Ta položaj je izkoristil za to, da je korupcije obtožil vrsto članov tedanje beloruske vlade, samega premjerja Kiebiča pa je poimenoval "poglavar promoskovske mafije". Leta [[1994]] je bila komisija razpuščena.
Na začetku leta [[1994]] je bila sprejeta nova Ustava Republike Belorusije. V skladu z njo so julija istega leta potekale predsedniške volitve. Prijavilo se je šest kandidatov. AlaksandrAleksander LukašenkaLukašenko je bil neodvisen kandidat, ki ga ni podprla nobena stranka. V volilni kampaniji se je izkazal za skrajnega populista in je poskušal volilce pritegniti z gesli višanja plač, boja proti korupciji in ponovne integracije z [[Rusija|Rusijo]]. Med bolj odmevnimi epizodami njegove volilne kampanije je bil fingiran poskus atentata nanj. Kazenski postopek zaradi atentata, ki se je tedaj začel, je bil ustavljen takoj potem, ko je ŁukašenkaLukašenko postal predsednik.
Med drugimi kandidati so bili [[Stanisłaŭ Šuškievič]], nacionalist [[Zianon Paźniak]] in tedanji predsednik beloruske vlade [[ViačasłaŭViačaslaŭ Kiebič]], ki so ga komentatorji imeli za favorita. V prvem krogu volitev je ŁukašenkaLukašenko dobil 45% glasov, Kiebič 15% in Šuškievič 10%. Pred drugim krogom je ŁukašenkoLukašenko podprla vrsta politikov, ki so jih imeli za demokrate ([[Anatol Labiedźka]], [[Viktar Hanar]]). Pozneje so le-ti pojasnjevali, da upali, da bo ŁukašenkaLukašenko protiutež postsovjetski nomenklaturi, ki jo je poosebljal Kiebič, in da bo omogočil nujne reforme. Drugi krog volitev je bil izveden [[10. julij]]a, v njem je Łukašenka zbral skoraj 80% glasov.
== Prvi predsedniški mandat ([[1994]]–[[2001]]) ==
|
