Rainer Maria Rilke: Razlika med redakcijama

Spada med najpomembnejše lirike v nemškem prostoru. Napisal je mnoge pesmi, pripovedi, en roman, ter spise o umetnosti in kulturi, kot tudi različne prevode iz literature in lirike, med drugim iz francoskega jezika. Njegova obsežna izmenjava pisem, sestavlja pomemben del njegovega literarnega ustvarjanja.

Tudi odnos med mamo in njenim edinim sinom je bil obremenjen, kajti mati ni mogla preboleti zgodnje smrti njene starejše hčerke, ki se je letalrodila eta 1874, eno leto po poroki, rodila in en teden kasneje umrla. Zaradi emocionalne nemoči, je Reneja privezala nase, ter ga silila v vlogo njegove umrle sestre. Do njegovega šestega leta, ga je mama vzgajala kot deklico, na zgodnjih fotografijah ga lahko vidimo z dolgimi lasmi, oblečenega v oblekico.

Zaradi pritiska staršev, je pesniško in risarsko nadarjen fant, od leta 1885 obiskoval vojaško šolo, ki naj bi služila kot priprava na oficirsko kariero. Izkušnje odraščanja v popolnoma moški družbi, so nežnega fanta travmatizirale. Leta 1891 je zaradi bolezni prekinil svojo vojaško izobrazbo. Od leta 1892 do 1895 se je privatno pripravljal na maturo in jo leta 1895 uspešno opravil. Istega leta je pričel študirati literaturo, umetnostno zgodovino in filozofijo v Pragi, ter se leta 1896 prepisal na pravo in nadaljeval zs študijem septembra v Münchnu.

Leta 1897 je Rainer Maria Rilke v Münchnu, spoznaspoznal intelektualko in literatinjo [[Lou Andreas Salome]], ter se zaljubi v njo. SpremeniSpremenil je svoje ime iz Rene v Rainer, ker je Lou bila mnenja, da zveni Rainer lepše zveni za moškega pisatelja. Razmerje s starejšo in poročeno žensko je trajalo vse do leta 1900. Tudi po tem ko sta se razšla, je Lou vse do njegove smrti veljala za njegovo najpomembnejšo prijateljico in svetovalko. Pomembno vlogo so imela njena psihoanalitična doživetja in znanja, ki se jih je naučila pri Sigmundu Freudu, med letiletom 1912/13. Freud poroča, »da je Lou Andreas Salome velikemu, v življenju zelo nemočnemu pesniku Rilkeju, bila hkrati muza in skrbna mama…«<small>(Freudove sklepne misli ob smrti Lou Andreas-Saloméjeve, 1937)</small>

Rilke je Lou jeseni 1897 sledil v Berlin in se vselil v stanovanje, v njeni neposredni bližini. Leta 1898 je prvič za več tednov odpotoval v Italijo. V naslednjih dveh letih je dvakrat obiskal Rusijo: 1899 je z zakoncema Andreas odpotoval v Moskvo, kjer je spoznal [[Lev Tolstoj|Leva Tolstoja]]. Leta 1900, od maja do avgusta, je sledilo drugo potovanje v Rusijo. Tokrat sta z Lou potovala sama, ne samo v MoskovoMoskvo in St. Petersburg, vendartemveč tudi vzdolžpo celotnecelotni državedržavi ob reki Volgi.

Jeseni 1900, neposredno za tem, ko se je Lou odločila, da bo zapustila Rilkeja, se je tat nahajalBIL na daljšem obisku pri Heinrichu Vogelerju v Worpswednu. Voegler je v svoji beli dvorani vsako nedeljo prirejal srečanja, katerih so se udeleževali tudi Otto Modersohn, Paula Modershn-Becker, Carl Hauptmann in kiparka Clara Westhoff. Clara Westhoff in Rainer Maria Rilke sta se poročila v naslednji spomladi. Decembra 1901 se je rodila njuna hčerka Ruth (1901-1972). Že poleti 1902, pa se je Rilke izselil iz njunega skupnega stanovanja in odpotoval v Pariz, z namenom, da bi napisal monografijo o kiparju Augustu Rodinu. Razmerje med Rilkejem in Claro Westhoff je trajalo vse do njegove smrti, vendar Rilke ni bil človek, ki bi živel normalno družinsko življenje. Vseskozi pa so ga težili finančni problemi, ki pa so bili omiljeni skozi različna naročila vsaj malo omiljeni.

Začetno obdobje v neznanem velemestu Parizu, je bilo za Rilkeja zelo težko. Ta izkušnja, pa ga je kasneje v njegovem prvem delu njegovega edinega romana ''Zapiski Malteja Lauridsa Briggeja'' (''Die Aufzeichnungen des Malte Laurids Brigge'', 1910; slo.2006) zelo zaznamovala. Hkrati pa je "srečanje" z moderno prineslo veliko navdihov: sprva se je Rilke ukvarjal zs plastičnim stilom Augusta Rodina, potem pa z delom slikarja Paula CezanneCezanna. Z leti je Pariz postal bolj in bolj njegovo stalno prebivališče. Od 1905 do 1906 je bil Rilke zaposlen pri Rodinu kot tajnik, ki je zanj bil kot oče. Delovno razmerje je Rodin prekinil maja 1906. Malo pred tem pa je umrl Rilkejev oče. Od leta 1906 se poglobi Rilkejev kontakt z Mathildo in Karlom Gustavom Vollmoellerjem. Sprva je večkrat, v odsotnosti Mathilde, uporabljal njun atelje v Parizu. Kasneje poskuša, v okviru njegovegasvojega potovanja po Italiji 1907, Karla Gustava obiskati v njegovi vili v Sorrentu. Šele leta 1908, pride do ponovnega srečanja med Rilkejem in VollmoellerjiVollmoellerjem v Firencah. V naslednjih letih sta se Rilke in Vollmoeller večkrat dobila v Parizu. Najpomembnejša dela, nastala v času njegovega bivanja v Parizu, so ''Nove pesmi'' (''Neuen Gedichte'', 1907), ''Novih pesmi drugačen del'' (''Der neuen Gedichte anderer Teil'', 1908), ''Rekvijem Pesmipesmi'' (''Requiem-Gedichte'', 1909) kot tudi roman, ki ga je začel pisati leta 1904 začet in januarjadokončal leta 1910 končan, roman ''Zapiski Malteja Lauridsa Briggeja'' (''Die Aufzeichnungen des Malte Laurids Brigge'', slo. 2006) <blockquote>

1912 je izšla nova izdaja lirske pripovedi ''Pesem o Ijubezni in smrti korneta Krištofa Rilkeja'' (''Die Weise von Liebe und Tod des Cornets Christoph Rilke'', 1912; slo.1960), kot številkaprva 1številka knjigarne Insel, pod okriljem založbe Insel v Leipzigu. ZS to izdajo je dosegla visok natis, ter nenavadno popularnost.

Po tem ko je izšel roman ''Zapiski Malteja Lauridsa Briggeja'', je Rilke zapadel v globoko ustvarjalno krizo, ki se je zanj končala šele februarja 1922, z izidom ciklusa ''Devinske Elegije'' (''Duineser Elegien''). Ta ciklus pesmi je dobil svoje ime po Devinskem gradu v bližini Trsta, kjer je Rilke preživel nekaj časa (od oktobra 1911 do maja 1912).

Leta 1916 so Rilkeja vpoklicali v vojsko na Dunaj, kjer je moral opraviti osnovno vojaško izobrazbo. ZS pomočjo vplivnih prijateljev, so Rilkeja sprva premestili na delo v vojaškem arhivu, ter ga 9. junija 1916 odpustili iz vojske. Travmatično obdobje v vojski, ki ga je zaznamovalo že v mladih letih v vojaški šoli zaznamovalo, je v njem ponovno pustilo velik pečat.

11. junija 1919 je Rilke iz Münchna odpotoval v Švico. Namen tega potovanja ni bilo le povabilo iz Züricha k predavanju, glavni razlog je bila želja, uitida bi ušel povojni zmešnjavi, ter želja po nadaljevanju, dolgo prekinjenega dela ''Devinskih Elegijelegij''. Iskanje cenejšega in bolj primernegaprimernejšega bivališča, se je izkazalo kot zelo težko. Med drugimi je Rilke živel v Sogliji in Locarnu. Šele poleti 1921 je v bližini Sierre v kantonu Wallis dokončno našel stanovanje. Maja 1922 je Rilkejev mecen kupil to hišo in mu jo brez najemnine prepustil.

V zelo intenzivnem ustvarjalnem obdobju, je Rilke februarja 1922 dokončal ''Devinske Elegijeelegije''. Skoraj sočasno sta nastala tudi oba dela pesniškega ciklusa ''Soneti na Orfeja (Sonette an Orpheus'', 1923). Pesnitvi spadata v sam vrh Rilkejevega ustvarjanja. Od leta 1923 naprej, je Rilke imel velike zdravstvene probleme. Tako je z daljšo nastanitvijo v Parizu, od januarja do avgusta 1925, poskušal uiti bolezni z menjavo kraja, ter življenjskih razmer. Kljub temu so v njegovih zadnjih letih, med letiletoma 1923 in 1926, nastale številne pomembne pesmi, ter zelo obsežno lirično delo v francoskem jeziku. Tik pred smrtjo so njegovo bolezen diagnosticirali kot levkemijo in sicer za takrat še v manj poznani obliki. Rilke je umrl 29. decembra 1926 v sanatoriju Valmont pri Montreuxu. Na lastno željo je pokopan v bližini njegovegasvojega zadnjega prebivališča, na pokopališču v Raronu. Na njegovem nagrobnem kamnu je napisan rek:

K zgodnjimi deli Rilkeja spadajo pesniške zbirke ''Stran čakati'' (''Wegwarten'', 1896), ''Okronane sanje. Nove pesmi'' (''Traumgekrönt. Neue Gedichte'', 1896) in ''Advent''. Z pesniško zbirko Mir zur Feier (1897/98) pa se prvič nagiba k sistematičnemu pogledu človeškega notranjega sveta. Pesniška zbirka ''Tebi v čast'' (''Dir zur Feier''), ki ni bila nikoli izdana, je ljubezenska izpoved Lou Andreas Salome. Leta 1899 je nastalo krajše prozno delo ''Pesem o Ijubezni in smrti korneta Krištofa Rilkeja''. Časoslov (Das Stundenbuch; trije deli, nastalo 1899-1903; slo. 2008) je poimenovanopoimenovan po tradicionalnih molitvenih knjigah iz srednjega veka, sestavlja prvi vrhunec njegovega zgodnjega ustvarjanja in je hkrati eno iz med glavnih del secesije v literaturi.

[[Nietzsche|Nietzschejeva]] filozofija, ima vna letih prelomaprelomu stoletja, velik vpliv na Rilkeja. To se kaže predvsem v intenzivnem opazovanju narave, kot tudi človeškega obnašanja, ter čustvenega življenja.

Od del, iz njegovega srednjega obdobja ustvarjanja med leti 1902 in 1910, so pomembni predvsem ''Nove pesmi'' in roman ''Zapiski Malteja Lauridsa Briggeja''. Rilke se v teh delih posveča predvsem človeškim temeljnim doživetjem, ne samo opazovanju notranjega doživljanja, ampak tudi doživljanja stvari. Tako nastanejo pesmi, kot so ''Modra hortenzija'' (''Blaue Hortensie'') in ''Panter'', ki razvijajo naprej simbolizem. Te stopnje zavzemajo izrecno negativne in tuje poglede na življenje: grdota, bolezen, nagon in smrt.

Pesmi zadnjih let razpadejo v zelo različne skupine: na eni strani vesele, sproščene, pogosto pesmi o naravi in pokrajini, na drugi strani poetično hladni eksperimenti, ki so nastali čisto iniz jezikovnega vidika.

Rilkejeva dela, so že nekaj let deležna velike in naraščajoče pozornosti, tudi izven literarno izobraženih krogov. To je lahko posledica velikega individualizma našega časa, ki je v Rilkejevih delih zelo zastopana.

* Devinske Elegije (Duineser Elegien, slo. 1922)

* Soneti na Orfeja (Sonette an Orpheus, slo. 1923)

* Pisma mlademu pesniku / Pisma mladi ženski (Briefe an einen jungen Dichter / Briefe an eine junge Frau, slo. 2006)