Elektrokemija: Razlika med redakcijama

Električni pojavi so na [[Zemlja|Zemlji]] prisotni od samega začetka, vendar jih je [[človek]] začel bolje razumevati šele v 16. stoletju. Angleški znanstvenik [[William Gilbert]] je v tem stoletju kar 17 let posvetil eksperimentom z [[magnetizem|magnetizmom]] in v manjši meri tudi z [[elektrika|elektriko]], zaradi česar je postal znan kot ''Oče magnetizma''. Odkril je več metod, s katerimi je izdeloval in izboljševal [[magnet|magnete]].

Leta 1663 je nemški fizik [[Otto von Guericke]] izdelal prvi [[električni generator]], ki je proizvajal statično elektriko s pomočjo trenja. Glavni sestavni del generatorja je je bila velika [[žveplo|žveplova]] krogla, ulita v votlo [[steklo|stekleno kroglo]] in pritrjena na vrtljivo [[os]]. Krogla se je med vrtenjem drgnila ob krpo in se medtem nabila s statično elektriko, ki so jo kasneje uporabili kot vir elektrike pri eksperimentih.

Sredi 18. stoletja je francoski kemik [[François de Cisternay du Fay]] odkril dva tipa statične elektrike, poleg tega je odkril tudi, da se isti [[električni naboj|naboji]] med seboj odbijajo in nasprotni naboji med seboj privlačijo. Du Fay je menil, da da je elektrika sestavljena iz dveh [[fluid|fluidov ]]: ''steklastega'' (pozitivnega) in ''smolnatega'' (negativnega). Pozitivni naboj dejansko dobimo, ko s pomočjo krpe nabijemo stekleno palico, negativnega pa, če namesto stekla uporabimo [[jantar]]. Du Fayeva ideja je ptredstavljala ''difluidno'' teorijo elektrike, ki jo je čez nekaj let [[Benjamin Franklin]] ovrgel s svojo ''monofluidno'' teorijo elektrike. Poskusi z električnim nabojem so privedli do novih odkritij; leta 1781 je [[Charles-Augustin de Coulomb]] razvil zakon o [[elektrostatika|elektrostatskih]] privlakih.

Galvanijevi znanstveni kolegi so njegovo teorijo v splošnem sprejeli, vendar se je kmalu izkazala za pomankljivopomanjkljivo. Leta 1800 je [[Luigi Galvani]], kot rezultat nestrinjanja z idejo o ''živalski elektriki'' izumil ''voltni steber'', predhodnika električne [[baterija|baterije]], ki je proizvajal stabilen [[električni tok]]. Volta je ugotovil, da dobi najboljšo baterijo, ko je kot par različnih kovin uporabil [[cink]] in [[srebro]]. Na začetku je izvajal eksperimente s posameznimi celicami, ki jih je povezal zaporedno. Celico je sestavil iz [[vino|vinske]] [[čaša|čaše]], ki jo je napolnil s slanicoslanicoj v katero je potopil elektrodi iz dveh različnih kovin. V voltnem oziroma [[galvanski steber|galvanskem stebru]] je vinske čaše zamenjal s kartonskimi, ki jih je prej namočil v slanico (število celic, ki jih je lahko uporabil in posledično napetost, ki jo je proizvajal steber, je omejeval [[tlak|pritisk]], ki je v spodnjem delu stebra iz kartonskih čašic iztisnil slanico).

Prav tako je leta 1800 [[William Nicholson|Williamu Nicholsonu]] in [[Johann Wilhelm Ritter|Johannu Wilhelm Ritterju]] s pomočjo [[elektroliza|elektrolize]] razgraditi [[voda|vodo]] na [[kisik]] in [[vodik]]. Kmalu za tem je Ritter odkril še proces [[galvanizacija|galvanizacije]]. Pri svojem delu je opazil, da ststa količina kovine in količina kisika, ki se pri elektroliznem postopku izločita odvisna od razdalje med [[elektroda|elektrodama]]. V 1801. je Ritter prvič opazil termoelektrične tokove in sodeloval pri [[Thomas Johann Seebeck|Thomas Johann Seebeckovemu]] odkritju [[termoelektrika|termoelektrike]].

V 1. desetletju 19. stoletja je [[William Hyde Wollatson]] izboljšal galvanski steber, Sir [[Humpry Davy]] pa je na podlagi svojih ekeperimentoveksperimentov z elektrolizo prišel do zaključka, da električno napetost v preprostih elektrolitskih celicah generira [[kemijska reakcija]], ki se vzpostavi med dvema substancama z nasprotnim nabojem. Njegovo delo je vodilo k odkritju [[natrij|natrija]], [[kalij|kalija]] in kmalu tudi [[alkalijske zemeljske kovine| zemljo alkalijskih kovin]] v letu 1808.