Redakcija: 15:10, 17. april 2009 uredi JAnDbot (pogovor \| prispevki) Boti 69.922 urejanj m robot Dodajanje: ca:Glagolític ← Starejše urejanje		Redakcija: 13:14, 14. maj 2009 uredi razveljavi Marino (pogovor \| prispevki) 2.800 urejanj m →‎Prečrkovalna tabela: nedelujoč link Novejše urejanje →
Vrstica 320: Seveda glagolica ni bila le hrvaška. Tudi na slovenskem je ohranjenih precej glagolskih zapisov. Največ jih je seveda ob hrvaški meji: v okolici [[Koper\|Kopra]] in v severni Istri (npr. [[Krkavče]], [[Šmarje]]), pa tudi v znani cerkvi v [[Hrastovlje\|Hrastovljah]] - na freskah so napisi (grafiti) v glagolici, na primer: na sliki, kjer Jezusa bičajo, je vpraskan napis: »Ne bij, osle, tega moža svetega, ki je stvoril nebo in zemlo.« Posamezne zapise pa najdemo tudi v cerkvah na [[Gorenjska\|Gorenjskem]] ([[Stara Fužina]], [[Bodešče]], [[Bukovica]], itd), [[Dolenjska\|Dolenjskem]] in [[Primorska\|Primorskem]] ([[Dolenja vas, Divača\|Dolenja vas pri Senožečah]], [[Misliče]], [[Ilirska Bistrica]], itd). Najstarejši glagolski zapis pri nas je tako imenovani »Ljubljanski homilijar« (homilija = pridiga) - preučeval ga je že [[Žiga Zois]]. Poleg Zoisa so se z glagolico ukvarjali še nekateri drugi znani slovenci: Linhart, Bohorič, Kopitar, idr. Ljubljanski škof [[Tomaž Hren]] je v [[16. stoletje\|16.]] in [[17. stoletje\|17. stoletju]] v ljubljanski stolnici posvečeval tudi glagoljaške duhovnike in ocenjeval tudi njihovo znanje glagolice in glagoljaškega nauka. Vrstica 326: Skozi celotno zgodovino pa so se ponavljali spori med glagoljaškimi in latinskimi duhovniki. Glagoljaši so se sklicevali na uradno podeljene pravice, vendar pa so jih "Latini" počasi, a vztrajno izpodrivali. A ne povsod: v slovenski župniji Dolina pri Trstu so se ohranili glagoljaši do sredine 19. stoletja, ponekod v Istri in Kvarnerju pa do začetka 20. stoletja. V času fašizma je bil po nekaterih primorskih župnijah spomin na glagoljaško (tj. slovensko!) bogoslužje še živ. V času najhujšega fašističnega preganjanja so posamezni duhovniki branili slovenščino z utemeljitvijo, da je papež dovolil maševanje v slovenskem jeziku (ponekod so imeli celo ohranjene mašne knjige v glagolici). Iz časa pred prvo svetovno vojno moramo omeniti še enega znanega Slovenca, ki se je ukvarjal z glagolico. To je dr. [[Anton Mahnič]], slovenski [[teolog]], rojen v [[~~Kobdilje\|Kobdilju~~Kobdilj]]u (pri [[Štanjel]]u) na [[Kras (področje)\|Krasu]]. Slovencem je znan zlasti po svojem političnem udejstvovanju: kot klerikalec je ostro nasprotoval liberalnemu [[Ivan Tavčar\|Ivanu Tavčarju]]. Tudi sicer se je na vseh področjih zelo zavzemal za rimokatoliško Cerkev. V drugi polovici 19. stoletja so močno oživela narodno napredna gibanja v Avstroogrski ([[pomlad narodov]]). Takrat so v Istri in Kvarnerju glagoljaši doživeli ponoven zagon, saj so poudarjali narodni jezik (slovenščino in hrvaščino). Na istem ozemlju pa so živeli tudi Italijani, ki so hoteli Slovence in Hrvate (tudi že pred uradnim začetkom fašizma) čim prej uničiti. Zato so Italijani od cerkvenih oblasti zahtevali popolno prepoved glagolice. Cerkev je izbrala človeka, ki je bil vedno zvest rimokatolik - Antona Mahniča - in ga postavila za škofa na tem območju (sedež škofije je imel na Krku), da bi enkrat za vedno opravil s tem problemom. Zgodilo pa se je neverjetno: Mahnič je takoj spoznal, da glagolica in uporaba narodnega jezika nista v nasprotju z naukom Cerkve, saj je papež oboje odobril. In še več: Mahnič se je maksimalno zavzel za ohranitev glagolice, ustanovil je glagoljaško akademijo (na [[Krk]]u) in si celo prizadeval za razširitev glagolice na vsa ozemlja, poseljena s Slovani. V času med obema vojnama je le malo manjkalo, pa bi bila za celotno ozemlje kraljevine Jugoslavije predpisana uporaba glagolice in slovenskega oziroma hrvaškega jezika v bogoslužju. Takrat pa se je zgodovina zasukala drugače: [[papež Janez XXIII.]] je dovolil obhajanje verskih obredov po vsem svetu v narodnih jezikih. S tem je prišel v ospredje jezik pred pisavo in glagolica (kot pisava) je doživela dokončni propad. Glagolica je pravzaprav zelo zapletena za pisanje (posamično črko sestavlja precej več potez kot v latinici) in je bila prej skoraj 1000 let le pretveza, da so duhovniki smeli maševati v domačem jeziku. Ko je bil domači jezik tudi sicer dovoljen, glagolica ni bila več potrebna.

Glagolica: Razlika med redakcijama