Slovenske gorice: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 75:
Za ta del naše dežele so na splošno bolj značilne pesmi kot plesi. Plesi so v glavnem podobni mnogim slovenskim plesom alpskega področja, vendar imajo svoje stilske posebnosti. So vedri, šegavi in lahkotni. Mnogi so vezani na pustne običaje, ki so za vzhodno štajerske kraje zelo značilni. Pust je čas, ko veselje in ples prideta še kako do izraza. Osrednja figura je prav gotovo korant ali kurent iz Ptujskega polja. Z zastrašujočo masko na glavi, oblečen v ovčji kožuh, z zvonci okoli pasu in ježevko v roki poskakuje, hiti od vasi do vasi, od hiše do hiše in tako prinaša srečo domačinom. V pustnem času je zbiranje darov stara navada. Pustne vile pojejo in plešejo pred hišo gospodarja in prosijo darov. Kraljica s krono na glavi zbira v skrinjici predvsem denar. Po utrujajočem norenju, plesanju, se fantje in dekleta zbirajo tudi v gostilni, kjer po stari Štajerski navadi "zapijejo" darove, se veselijo, plešejo, pojejo napitnice in igrajo razne igre. Zelo znana igra je "Rihterja bit". "Pojšter tanc" je vedno prisoten, pa tudi "Ples z metlo".
Kolonizacija, torej načrtno preseljevanje večjih skupin prebivalstva, na še prazna ozemlja, se je v slovenskih deželah končala do leta 1500. S tem se je ustalila slovenska etnična meja, ki je ostala do danes skoraj nespremenjena. Na okrog 24.000 km ozemlja so v 15. in 16. stol. poleg tujerodnega meščanstva in plemstva živeli pretežno Slovenci. Na podeželju sta bili izjemi le nemška prebivalstvena otoka na Kočevskem in na Sorškem polju. Meja ozemlja, na katerem je živelo največ 500.000 ljudi je potekala:
- na zahodu ob meji med ravnino in hribovitim območjem ter Krasom od Tržaškega zaliva do Karnijskih Alp;
- na severu od Šmohorja po Ziljski dolini do Beljaka, po severnem robu Celovške kotline do Osojskega jezera, od Šenturške do Štalenske gore po severnem robu Gosposvetskega polja, nato na Svinjo planino, dolino Meže in južni rob Labotske doline, na Golico in po grebenih Kozjaka na severno podnožje Slovenskih goric;
- na jugu in vzhodu je meja z Ogrsko tekla od Monoštra mimo Dolnje Lendave do Mure, nato pa po današnji državni meji, z izjemo Metlike, ki se je Kranjski priključilasredi 15. stol. in izločitvijo Žužemberka in okolice Prezida in Čabra. V Istri je potekala meja med Slovenci in Hrvati od Snežnika do reke Dragonje.Največji del tega ozemlja je spadal v Habsburške dedne dežele (dedovanje po Celjskih in Goriških grofih) . V začetku 16. stol. (1521) je pod Habsburžane izpod Beneške oblasti prišlo še Tolminsko in Bovško ozemlje, Prekmurje in Porabje pa je spadalo k Ogrskemu kraljestvu.
Na tem območju se je v 15. in 16. stol. razvijal zgodnji kapitalizem. Kapitalistična proizvodnja se je najmočnejše uveljavila v železarstvo in rudarstvo. Ker je bilo delovanje fužin povezano s precejšnjimi stroški, so se v začetku združevali kovaški mojstri, rudarji in trgovci, kasneje pa so trgovci, ki so imeli največ kapitala, sami postali lastniki fužin - ZALOŽNIŠTVO.
Poleg železarstva je bilo pomembno tudi rudarstvo. Železovo rudo so kopali okrog Jelovice in na Jesenicah, svinec in živo srebro pa na Koroškem in v Idriji.Nekatera podjetja, predvsem tista, ki so delala za vojaške potrebe, (livarna topov v Celju, steklarna v Ljubljani), so razvila tudi MANUFAKTURNO proizvodnjo.
Razen v Beljaku in Trstu, kjer so premožni meščani sami vlagali v proizvodnjo, so drugod v razvoj velike proizvodnje vlagali predvsem tujci iz južno nemških mest.Njihov vpliv se je še povečal po izgonu Judov iz notranje avstrijskih dežel. Večina meščanstva na Slovenskem se je upirala tujim konkurentom (bili so predvsem obrtniki,z manjšo akumulacijo kapitala) in utrjevala cehe, s tem pa tudi poglabljala cehovsko in fevdalno miselnost.
Meščanske naselbine so se že močno približale tisti meji svojega razvoja, ki ga je še dopuščalo fevdalno gospodarstvo. Ker so večino svojih potreb pokrili kmetje sami, so bili kupci mestnih obrtnikov predvsem meščani in graščaki - kar je omejevalo dohodke obrtnikov. Cehi so tako začeli omejevati število mojstrov neke obrti v posamezni mestih in zahtevali dolgo vajeniško in pomočniško dobo. Poleg tega pa so se velike manufakture le redko razvile v mestih, ker so bile odvisne od vodne sile in surovin.Vse to je sililo mesta. da so se borila za svoje pravice v trgovini z drugimi mesti (npr. vinska vojna med Mariborom in Ptujem, Radgono in Slovensko Bistrico).Gospodarski razvoj je močno vplival tudi na podeželje. Zemljiški gospod je potreboval denar za obrtniške in uvožene izdelke, za "stanu primerno življenje", kjer so mu konkurirali premožnejši meščani (nižjega stanu). Zato je zemljiški gospod zahteval od podložnikov dajatve v denarju. Da je lahko ta denar dobil, so se morali podložniki vključiti v trgovino na trgu v bližnjem mestu ali pa na daljše razdalje. V prvem primeru so tako postali konkurenti meščanom, ki so zahtevali omejitve kmečke trgovine, v drugem primeru pa so se podložniki vse bolj odtegovali od vpliva zemljiškega gospostva.
V boju proti omejitvam kmečke trgovine pa podložnik ni bil sam, saj ga je podpiral zemljiški gospod, ki je želel gospodarsko močnega in davčno sposobnega podložnika (razen, če se je sam vmešal v trgovino in pri tem skušal podložnike izpodriniti - predkupna pravica). S pogodbo med plemstvom in mesti (na Kranjskem 1492) sta bili kmečka obrt in trgovina omejeni le v okolici mest in trgov (pol do ene milje), drugače pa je bila kmečka trgovina z nekaterimi omejitvami svobodna in je kot posrednica med Italijo in Ogrsko po obsegu presegala meščansko trgovino v tem obdobju. Poleg tega se je na podeželju pojavil nov sloj prebivalstva, ki ni živelo od poljedelstva in ni bilo podrejeno zemljiški gospodi. To so bili predvsem delavci v fužinah. V tesni zvezi z njimi so bili tudi kajžarji, ki so v določeni meri živeli od drvarjenja in oglarjenja za fužinarska podjetja. Število kajžarjev se je povečevalo s koncem kolonizacije, ko je zmanjkalo praznega zemljišča, število prebivalstva pa se je povečevalo, k drobljenju hub pa si prispevali tudi boljši načini obdelovanja zemlje, ki so na manjšem zemljišču zagotavljali večji pridelek. Poleg fužinarstva so dodatni zaslužek zagotavljali še tovarništvo, dnina in v bližini mest domača obrt. Število kajžarskega prebivalstva je torej naraščalo z večjo možnostjo zaslužka izven agrarnih dejavnosti. Gre tudi za naseljene družine na gmajnah in v zidanicah, ki kot take niso bile osebno podložne, bile so brez zemljiškega gospoda. Navezanost podložnika na zemljiškega gospoda se je začela krhati tudi pri podložnikih, ki so ostali na svojih kmetijah. V slabšem položaju kot kajžarji so bili gostači ali osebenjki; to so podložniki "le z osebo", ki so živeli na zemlji nekega drugega podložnika. Večina so bili stalno naseljeni in so se preživljali s prodajanjem svoje delovne sile.
S takšnim preurejanjem zemljiškega gospostva se je breme podložnikov postopoma večalo. Fevdalci so si začeli prilaščati srenjsko zemljo, povečevali so pridvorno zemljo s prilaščanjem opustelih kmetij, oz. so obveznosti le-teh naložili soseski. V skladu zvečanjem pridvorne zemlje so povečevali tlako, izredne dajatve kot so umrščina in primščina (najboljša glava živine ali dve, večji znesek v denarju, izpraznitev hiše umrlega z zaplembo pogodbe v dednem pravu do kmetije). Pri posmrtninskih dajatvah so podložnika težile še terjatve župnika za pogreb (vol, krava ali denar...). Zemljiški gospodje so uvajali služnosti in obveznosti pri tovorjenju in trgovanju, nove dajatve so nalagali tudi za izrabo servitutnih pravic, uvajali so predkupno pravico. Namesto denarnih, so znova začeli zahtevati naturalne dajatve, kar je zaradi velike inflacije močno poslabšalo položaj kmeta, ki se je skliceval na "staro pravdo" - dajatve, ki so bile zapisane v urbarjih v denarju. Nove dajatve so naložili tudi na krčevine, ki so jih včasih kar zaplenili. Tudi pri svoji zabavi (lov) se zemljiški gospodje niso brigali za škodo, ki so jo povzročali kmečkemu gospodarstvu.
Poleg tega se je v 15. stol. povečala patrimonalna oblast zemljiškega gospoda, ki je na svojem gospostvu opravljal tudi nekatere funkcije oblasti. Tako patrimonalna kot deželska sodišča podložnikom niso zagotavljala nikakršnega varstva, pač pa so pomenila le vir denarnih dohodkov. Položaj kmeta se je še poslabšal s turškimi vpadi,ki so kmeta materialno oslabili, istočasno pa so bili hkrati s turškimi vojnami vzrok za naraščanje deželnih davkov. Ti, prej izredni davki, so postajali že kar redne dajatve in so podložnike najbolj obremenjevali v tej prehodni dobi močnih deželnih stanov in šibke centralne oblasti. Razdelitev bremen med gospodo in podložniki je bila namreč neurejena in nekontrolirana. Tako se je v 15. stol. večkrat zgodilo, da so gospodje ves izredni davek, ki gaje bilo treba plačati, pobrali od podložnikov, čeprav bi celega ali pa vsaj del morali plačati sami. Včasih so pobirali celo "davke", ki niso bili odobreni, ali pobranega denarja niso oddali. Ti davki pa so hkrati pomenili tudi večjo moč stanov proti osrednji oblasti - deželnemu knezu, ki je potreboval denar in so davke potrjevali le za določene proti usluge. Hkrati je potrjevanje davkov vsako leto zahtevalo redno sklicevanje deželnih stanov (prelati, višje in nižje plemstvo, mesta).
Z novimi nalogami države so rasli tudi njeni izdatki, zlasti za vojaško organizacijo. Zato se je deželni knez večkrat zatekel k izrednim davkom (npr. glavarina iz leta 1470, ki je bila uvedena za vse stanove, tudi za berače, dninarje in dojenčke; "tedenski vinar" ki je bil namenjen boju proti Turkom).
S Turki povezano breme je bila tudi deželno-knežja tlaka pri utrjevanju mest (Gradec, Slovenj Gradec, Maribor, Ljubljana, Kamnik, Škofja Loka) in izgradnji mestnih obzidij pri na novo povzdignjenih mestih (leta 1471 Kočevje, 1477 Krško, Višnja Gora in Lož). Poleg te tlake v delu in denarju pa so morali podložniki poskrbeti še za svojo varnost z gradnjo taborov. Poleg plačevanja denarja za najemniško vojsko ali za ohranitev miru; poleg dela za utrjevanje meje pa je bil v 15.stol. podložnik pritegnjen tudi v neposredno vojaško službo, saj plemiška vojska, ni več zadostovala in se je tudi notranje razkrojila; plemiči so se izmikali svojim obveznostim.Tako so po potrebi vpoklicali vsakega 20., 10. ali 5. moškega podložnika z natančno določeno opremo v orožju, orodju in hrani; tisti pa, ki so ostali doma, so zanj plačevali oskrbo. Poleg tega so za varnost kmetovega premoženja domači najemniki pomenili prav tako nevarnost kot turški vpadi in ogrska vojska.
Prvi turški vpad v slovenske dežele naj bi bil že 9.10.1408 in naj bi po Valvasorju, ki edini poroča o njem, pomenil izropanje Metlike. V tem prvem obdobju naj bi bili vpadi še leta 1411, 1415 in 1425 (dvakrat). Že ti prvi vpadi so pokazali na nezaščitenost slovenskih dežel. Ponovno in v večji moči so se vpadi obnovili po padcu Bosne 1463, ko so bili tudi do štirje vpadi v enem letu (1471) in to z več oddelki, ki so plenili po vseh slovenskih deželah, tudi po ves mesec. V obrambo pred turškimi vpadi sodijo predvsem:
- oborožitev podložnikov in njihovo sodelovanje v deželni vojski,
- utrjevanje mest (leta 1475 na Kranjskem),
- tabori (okoli 250) in dobro urejen obveščevalni sistem (grmade, streljanje s topovi),
- uveljavitev najemniške vojske,
- sodelovanje deželnih stanov Koroške, Štajerske in Kranjske, ki so se ob skupni nevarnosti začeli sestajati sredi 15. stol. Tako so se te dežele vse trdneje povezovale v tako imenovano Notranjo Avstrijo (Štajerska, Koroška, Kranjska s Pazinsko knežijo,Gorico in Trstom).
- Notranje avstrijski deželni stanovi so prevzeli tudi breme za vzdrževanje vseh utrdb od Drave do morja, torej za obrambni sistem, ki so ga Habsburžani organizirali v tridesetih letih 16. stol na Hrvaškem in ga imenujemo Vojna krajina.
Krajiško obrambo je upravljal Vojni svet v Gradcu. Tudi poveljniška mesta in čini v Vojni krajini so pripadali plemstvu notranje avstrijskih dežel. Del obveznosti vojskovanja proti Turkom so prevzeli Uskoki - v zameno pa jim je bila zagotovljena svoboda veroizpovedi (pravoslavje, uniatstvo), samouprava, oprostitev tlačanskih bremen... Uskoki so se od konca 15. stol. do prvih desetletij 16. stol. ob mnogih ugodnostih naseljevali tudi na slovenskem ozemlju, predvsem na opustelih podložniških kmetijah v Beli Krajini, v spodnji dolini Krke, okoli Novega mesta, na Notranjskem in Krasu vse do Trsta in na Dravskem polju okoli Ptuja. O njih še danes pričajo nekatera krajevna imena in priimki. Naložbe notranje avstrijskih dežel v Vojno krajino so se očitno splačale, saj so turški vpadi po izgradnji trdnjave Karlovac leta l579 postopoma prenehali.
Vsi ti notranji in zunanji vzroki za poslabšanje podložnikovega položaja so pripeljali do kmečkih uporov, tako velikih kot manjših krajevnih gibanj. Iz slabega gospodarskega položaja kmetov, ki je bil posledica večanja bremen, sledi zahteva po "stari pravdi", to je po obremenitvah, kot do bile zapisane v urbarjih. Temu so se pridružile še zahteve po enakopravnejšem vključevanju kmeta v celotno gospodarsko življenje. Pri tem gre predvsem za ukvarjanje z obrtjo in trgovino, s katerima so si kmetje izboljševali svoj gospodarski položaj in se počasi a zanesljivo trgali izpod nadzora zemljiškega gospoda.Kmečko obrt in trgovino so omejevali tako meščani kot fevdalci, ki so se samo želeli vključiti v neposredno trgovinsko menjavo (predkupna pravica). Take zahteve zasledimo v uporu leta 1515 in 1573.
Pri uporu leta 1573 pa v programu zasledimo tudi politične zahteve, ki so zahtevale spremembo družbenega in političnega reda, pri čemer naj bi deželni stanovi, kot posredniki med podložniki in deželnim gospodom - cesarjem, izgubili svojo moč in pomen. Njihovo funkcijo naj bi prevzele "kmečke zveze" kot stanovske organizacije, ki so bile hkrati tudi središče oboroženega odpora. Kmečke zveze so imele svoje korenine v združevanju kmetov z namenom obrambe pred turškimi vpadi.
Najpomembnejši kmečki upori na slovenskem ozemlju so bili:
-1478: Koroški, ki so ga poleg kmetov podprli tudi rudarji in podeželski obrtniki, naperjen pa je bil proti povečanju dajatev zaradi menjave dunajskega denarja voglejskega. Uporniško vojsko so razbili Turki.
-1515: Slovenski upor, saj je zajel Kranjsko, Štajersko in Koroško in ni imel enotnega jedra, kar je tudi odločilo usodo upora. Ta je poleg boja za staro pravdo prešel tudi na uničevanje fevdalnega reda.
-1573: Hrvaško-slovenski kmečki upor je zajel obsežno območje na Štajerskem, Kranjskem ter Koroškem. Glavni vzrok je bilo poslabšanje položaja kmetov zaradi ekonomskih vzrokov; vpleteni pa so bili tudi v medsebojne spore med fevdalci za stubiško gospostvo. Povod je bilo grobo ravnanje grofa Tahyja. Upor so vodili, v uporih s Turki, izurjeni ljudje, ki so uspešno usklajevali gibanje uporniške vojske. Izmed vseh uporov je imel ta tudi najbolj politično in socialno izdelan program. Tako kakor drugi upori pa je tudi ta podlegel plemiški vojski, ki so se ji pridružili Uskoki iz Vojne krajine in ki seje nad uporniki znova krvavo maščevala (kronanje Ambroža Gubca).
Kmečki upori torej niso rešili nakopičenih družbenih nasprotij. Le-ta so našla nov izraz v verskem boju med katoličani in protestanti, ki se je marsikje prepletal z bojem med fevdalci in podložniki. Hkrati z razrednimi nasprotji med fevdalci, tlačani in meščani seje tudi na slovenskem kazal razkroj cerkvene organizacije, podkupljivost duhovščine, posvetnega življenja, iskanje dobička (več župnij pod enim župnikom, prodaja odpustkov ...) Preprosto ljudstvo, katerega pobožnost so vsakdanje stiske še povečevale, se je združevalo v cerkvene bratovščine, organiziralo gradnjo novih cerkva, božja pota ... Na razkroj duhovščine (predvsem zaradi velikih cerkvenih posesti in dohodkov) pa so opozarjali tudi plemiči. Cerkveni red je bil še posebej razrahljan na ozemlju južno od Drave (konkubinat, krčmarstvo, kockanje, lov, plačevanje obredov, neizobražena duhovščina), ki je spadal pod nadzor Oglejskega patriarha. Le ta je imel svoj sedež na beneškem ozemlju in mu Habsburžani niso dovolili kontrole na svojem ozemlju.
Tako kot pred tem duh humanizma in renesanse, se je na območje slovenskih dežel iz zahoda širila tudi reformacija. Prvo žarišče reformacijske miselnosti je na slovenskem nastalo že leta 1523 okoli škofa Bonoma v Trstu; že leta 1525 pa se sliši o begu iz samostanov na Kranjskem. Poleg za cerkveno reformo vnetih duhovnikov so bili nosilci novih verskih misli, ki so prihajale iz nemški dežel, predvsem študentje (med 1517 in 1600 jih je dve tretjini študiralo na nemških univerzah - pred tem pa 90 % na Dunaju) ter drugi priseljenci - ljudje, ki so veliko potovali: rudarji, vojaki, potujoči obrtniki in trgovci. Kljub temu, da je Ferdinand že leta 1523 prepovedal širjenje Lutrovih del v avstrijskih deželah, so se nove ideje hitro širile. Predvsem plemstvo je deželnega kneza izsiljevalo s svojimi zahtevami, saj jim je moral popuščati zaradi turškene varnosti in potrjevanja davkov. Poleg plemstva in nižje duhovščine se je Lutrovih naukov, ki jih je prevzel Primož Trubar, oprijel tudi večji sloj meščanstva. Govorimo torej o plemiško-meščanski smeri reformacije (Herbersteini na Betnavskem gradu -obredi tudi za mariborske meščane). Tako kot drugod v Evropi so nižji sloj prebivalstva (kmetje, nižji del meščanstva ni pridružil plemiški smeri reformacije, pač pa je poleg cerkvene zahteval tudi družbeno reformo. Gre za smeri prekrščevalcev, štiftarjev in skakačev. Prekrščevalcev je bilo kljub prepovedi največ v 16. stol., ko so jih preko našega ozemlja vozili na galeje, pa je marsikateri ušel in širil nov nauk o prostovoljnem krstu odraslih, skupnem premoženju ... Štiftarji so se posvetili predvsem ustanavljanju novih kapel, da bi se odvrnila božja jeza. Imeli so skupne blagajne, vodile so jih tudi ženske ... Največ jih je bilo v 2.pol. 16. stol. na levem bregu Drave. Tudi njihovo delovanje je bilo prepovedano. Tako so nad Lučami na mestu novozgrajene kapele postavili vislice v opomin.
Primož Trubar je nastopil proti kmečko-plebejski smeri in proti kmečkim uporom.Plemiško-meščansko, torej Trubarjevo smer reformacije so kmetje sprejeli le na cerkvenih zemljiških gospostvih (Škofja Loka, Bled) , kjer je prestop v novo vero hkrati pomenil tudi socialni upor, pa tudi v okolici fužunarskih naselij.
Najbolj preganjana je bila tako kmečko-plebejska smer reformacije, tako s strani ostalih protestantov kot s strani cesarja in deželnega kneza. Deželni knezi-Habsburžani so bili namreč katoliki in po določitvah Augsburškega verskega miru bi morali v notranje avstrijskih deželah obnavljati katolicizem; ne le med podložniki pač pa tudi med plemstvom in meščanstvom. V sedemdesetih letih 16. stol. pa je deželni gospod moral stanovom popuščati v zameno za izredno visoke davke, ki jih je zahteval. Leta 1572 je moral z graško pacifikacijo štajerskemu plemstvu priznati svobodo vesti in svobodo bogoslužja. Za meščane je veljala le svoboda vesti, toda najbližjih gradovih so se lahko udeleževali tudi bogoslužja. Ker je verska svoboda veljala tudi za "verske sorodnike" plemstva, so si ti to razlagali tudi kot podložnike svojih zemljiških gospostev. Po graški izjavi je protestantizem močno napredoval tudi na Kranjskem in Koroškem, čeprav je neprestano prijahalo do sporov med plemstvom in meščani ter deželnim knezom.
Tako so se na Novo leto 1578 sestali zastopniki deželnih stanov Štajerske, Koroške, Kranjske in Goriške v Brucku na Muri. Nadvojvoda je ob velikanskih zahtevah za prevzem Vojne krajine popustil stanovom šele februarja in določila Grške pacifikacije ustno razširil na vse notranje avstrijske dežele: za plemiče je torej veljala svoboda vesti in bogoslužja, za meščane pa le svoboda vesti. Le za štiri mesta (vsa tri glavna mesta in Judenburg) je Karel dovolil tudi protestantske predikate in protestantske šole. Taverska pomiritev je zagotovila versko svobodo vsemu prebivalstvu (le za augsburško veroizpoved, torej plemiško-meščansko smer reformacije) in leta po njej pomenijo najvišji, čeprav kratkotrajni vzpon protestantizma na Slovenskem.
Če je dežele Notranje Avstrije združil vojaški pritisk Osmanskega cesarstva, pa je protestantizem na slovenskem ozemlju postavil močno in jasno oporo za povezovanje razbite narodne skupnosti. Za zgodovino Slovencev ima začasno versko odpadništvo plemstva in meščanstva od katoliške cerkve v 16. stol. predvsem trojni pomen: jezikovni, knjižni in narodni. V skladu s protestantskim verskim naukom so Slovenci v 2. pol. 16. stol. v svojem jeziku dobili okoli 50 knjig. Slovenščina se je uveljavila kot bogoslužni jezik, oblikovati pa se je začel tudi slovenski knjižni jezik. Najpomembnejša dela tega obdobja so:
Primož Trubar: Katekizem in abecednik (1550/51), Jurij Dalmatin: prevod Biblije (1584), Primož Trubar: Cerkvena ordninga (1564), Adam Bohorič: Articae horuale (1584), Hieronim Megiser: štiri jezični slovar-nemški, latinski, slovenski in italijanski, Sebastjan Krelj....
V zvezi z živahno književno dejavnostjo je tudi ustanovitev prve tiskarne v Ljubljani, ki jo je ustanovil Janž Mandelc. Spisi protestantov pričajo o iskreni ljubezni do slovenskega ljudstva. Očitno so se zavedali, da skupni slovenski jezik veže slovensko prebivalstvo v notranje avstrijskih deželah. Hkrati pa njihove knjige dokazujejo, da slovenski jezik takrat še ni veljal za manjvrednega - deželni stanovi in nemški plemiči so prispevali za njihov tisk in skrbeli za njihovo razširjanje. Na kulturni razvoj Slovencev je Trubar vplival tudi s svojo odločitvijo za latinico in samostojen slovenski jezik brez povezav s hrvaščino, čeprav se je zavedal sorodnosti in podobnosti obeh jezikov. Ob tem je treba omeniti še domače protestanstsko šolstvo, ki se ga je Trubar dotaknil že v Abecedniku, obsežno pa se mu je posvetil v Cerkveni ordnungi. Prvi je pri Slovencih zahteval pravo ljudsko šolo, ki naj zajame otroke vseh ljudi. V kmečkih šolah naj bi se učili slovenskega pisanja, slovenskega branja in slovenski katekizem. Delno velja to tudi za trške in mestne šole, kjer sta se uveljavili tudi latinščina in predvsem nemščina. V Ljubljani, Celovcu in Gradcu so bile ustanovljene tudi višje, "Latinske" šole.
Hkrati z vzponom protestantizma po bruški pacifikaciji pa se je začela tudi katoliška protireformacija. Upadanje turške sile (leta 1593 zmaga pri Sisku), vzpostavitev Vojne krajine in nasprotja med plemstvom, meščani in kmeti so omogočili ponovno okrepitev osrednje oblasti, še posebej potem, ko je deželni knez notranje avstrijskih dežel postal tudi cesar (Fredinand II). Naslonil se je predvsem na jezuitski red (1586 univerza v Gradcu), papeževe nuncije (za notranjo Avstrijo od 1570 dalje v Gradcu) in vodenje matičnih knjig, ki jih je določil tridentski konci (1545-1563) ter tako omogočil boljši pregled nad verniki. Vernike so nadzirale tudi verske komisije pod vodstvom sekavskega škofa Martina Brennerja in ljubljanskega škofa Tomaža Hrena.
Rekatolizacijo je deželni knez začel najprej v mestih, ki so sodila neposredno pod njegovo oblast. Mesta so se tudi najhitreje vdala zaradi pešanja svoje gospodarske moči, depopulacije in pavperizacije (kmečka trgovina, spremenjeni trgovski tokovi zaradi turškega pritiska, vpliv bolje organiziranih italijanskih trgovcev, po-plemenitenja najbogatejših meščanov...) Tako so iz mest najprej izgnali predikante in ukinili protestantske šole, meščani pa so se pod pritiskom ali odpovedali protestantizmu ali pa izselili. Plemstvo je pritisku moralo popustiti najkasneje leta 1628, ko se je moralo vrniti v katoliško vero ali pa izseliti in v enem letu prodati posest. Protestantizem se je na Slovenskem tako ohranil le v Prekmurju oz. v obliki kriptoprotestantizma. Avtor kaja markun
| |||