|
}}
'''Šentjernej''' je [[naselje]], središče [[Občina Šentjernej|občine Šentjernej]].
ŠENTJERNEJ je kraj ki leži na JV delu Slovenije na 185 m nadmorske višine in ima približno 1360 prebivalcev, Svoje ime dobil po cerkvi sv. Jerneja, ki je bila prvič omenjena leta 1249. Šentjernej je veliko gručasto naselje na jugozahodnem delu Krške kotline in je gospodarsko, kulturno in upravno središče Šentjernejske občine, ki se razteza na Šentjernejskem vršaju in v vzhodnem Podgorju. Občina je bila ustanovljena leta 1995 in ima 96 km² in z nekaj manj kot 7000 prebivalci sodi med manjše občine v Sloveniji. Svojo občino je Šentjernej dobil še v času avstro-ogrske monarhije in jo je imel do leta 1945. Po vojni je bilo ozemlje sedanje občine upravno razcepljeno na krajevne ljudske odbore (KLO), nato pa jih je več desetletij združevala in upravljala občina Novo mesto. Ko se je ta razdelila, se je spet oblikovala Občina Šentjernej, kakor je bila nekoč, in je samostojna od 1. januarja 1995 dalje.
Skozi Šentjernej, ki se ob glavni cesti razširi v prostoren trg, teče potok Kobila, ki je nekdaj gnal več mlinov in zadružno elektrarno (1924 –1925), ki je že tedaj dala elektriko cerkvi, župnišču in še nekaj hišam.
V zadnjem času dobiva Šentjernej vse bolj mestno podobo, medtem ko je bil do začetka šestdesetih let 20. stoletja še pretežno kmečko naselje. Prevladujoče kmetijske dejavnosti so bile: poljedelstvo, vinogradništvo, sadjarstvo prašičereja, konjereja in živinoreja. Šentjernej je bil znan tudi po stari, nekdaj zelo cvetoči lončarski obrti, ki se je do danes ohranila le v nekaterih okoliških vaseh.
Kmetijska zadruga je začela meliorirati okoliške mokrotne obdelovalne površine in uvajati gojenje hmelja na novih zadružnih površinah, katere so bile po denacionalizaciji vrnjene prvotnim lastnikom, ki pa se s hmeljarstvom ne ukvarjajo več.
V okolici Šentjerneja so odkopali številne halštatske in latenske gomile, rimske grobove in staroslovanska grobišča. Po osvojitvi Slovenske marke v vojnah 1125 – 1131 so si Draškovčani in Sichersteinerji razdelili gozd na tleh sedanjega Šentjerneja in ga iztrebili.
Skozenj so obrnili Kobilski potok, ki je dotlej tekel proti Grobljam. Na južni strani potoka se je razvilo kmečko naselje, na severni pa vojaško in obrtno s cerkvijo sv. Mihaela. Kasneje so freisinški škofje v imenu oglejskih patriarhov ustanovili faro sv. Jerneja, ki je prvič omenjena leta 1249. Cerkev sv. Mihaela, ki je stala ob farni cerkvi, je postala kasneje kostnica in se zadnjič omenja 1627. leta.
Leta 1641 je cerkev sv. Jerneja dobila sedanji zvonik, leta 1827 pa so jo preobokali. Stavba skriva temelje treh starejših objektov (dveh iz romanike in enega iz gotike). Okoli obeh romanskih cerkva je bilo pokopališče. Pokopavanje okoli župnijske cerkve je kontinuirano trajalo vse do 19. stoletja. Pri skeletih so ohranjeni deli oblačil, obutve, nakit, svetinje, rožni venci. Dokaj bogati pridatki pričajo, da je šlo za pokope duhovnikov in članov imenitnejših fevdalnih rodbin iz okoliških gradov med 16. in 18. stoletjem.
Po končanem arheološkem izkopavanju (1985-1986) so zasuli le del odkopane površine, drugi del pa je nadkrit z betonsko ploščo, v kateri je ostala zastekljena panoramska površina s prezentiranimi zidovi romanskih cerkva. V novem cerkvenem tlaku so z raznobarvnim marmorjem nakazani tlorisi najdenih arhitekturnih ostankov.
V letih 1546 do 1547 je bil tu župnik Primož Trubar, ki je močno razširil svoj vpliv po bližnjih gradovih.
== Glej tudi ==
| 