Pariška komuna: Razlika med redakcijama

'''Pariška komuna''', ki je obstajala od [[26. marec|26. marca]] [[1871]] do "krvavega tedna" (21. - 28. [[maj]]) in predstavlja revolucionarno obdobje v Parizu, ko je - proti vladi - oblast v mestu prevzelo ljudstvo. V mnogih drugih francoskih mestih (Marseille, Lyon, Saint-Etienne, Toulouse, Narbonne, Grenoble, Limoges) so po 3. marcu prav tako razglasili komune, ki pa so bile kmalu zatem zavzetezatrte. Za Karla Marxa je bila to prva vstaja avtonomnega proletariata.

Izhodišče Pariške komune je bilo republikansko vzdušje, ki se je razširilo predvsem ob Prvi republiki in v revolucionarni vladi Pariške komune iz leta [[1792]], kakor tudi v ljudski vstaji junija [[1848]], v času Druge republike, ki je bila zavzeta na krvav način zatrta s strani vlade, ki jo je na oblast pripeljala februarska revolucija leta [[1848]]. Leta [[1848]] se je na barikadah tudi prvič pojavila rdeča zastava, katere barva predstavlja rdečo kri svobodnih ljudi, medtem ko so na tribojnicotrobojnico gledali kot na sinonim represije.

Od leta [[1789]] do [[1871]], so v [[Francija|Franciji]] vladali pretežno monarhistični ali imperialistični režimi (PrviPrvo imperijcesarstvo, Obnova, Julijska monarhija, DrugiDrugo imperijcesarstvo), medtem ko je republikanska oblika vladavine obstajala zgolj nekaj let. [[Julij|Julija]] [[1870]], je [[Napoleon III.]] pričel vojno s [[Prusija|Prusijo]], ki ga je, zaradi slabe priprave, hitro privedla do poraza. Tretja republika je bila razglašena [[4. september|4. septembra]] [[1870]], a se je vojna nadaljevala. V [[Pariz|Parizu]] je sredi zime 1870-71 zavladala huda lakota. [[Jules Favre]], vladni minister za zunanje zadeve narodne obrambe, je podpisal premirje z [[Otto von Bismarck|Bismarckom]]. Le-to je predvidevalo, razen obdobja prenehanja sovražnih dejanj za petnajst dni, z možnostjo podaljševanja, sklic narodne skupščine, opolnomočene zgolj za odločitev o vojni in miru. Volitve 8. februarja so predvidevale močno zastopanost monarhistov v Narodni skupščini. Vsi pariški poslanci so bili republikanci in mnogi med njimi tudi ekstremisti. Republikanska vlada se je zatem sestala v BordeauxjuBordeauxu, zatem v Versaillesu, da ne bi klonila pred pariškimi upori, kakor se je to že zgodilo v času Vlade narodne obrambe (še posebej 31. oktobra).

Razlogi za Pariško komuno so torej naslednji: republikansko vzdušje, trpljenje ob obleganju Pariza, vodenje republike s strani monarhistov, in vpliv, ki jimso jega dokončno izginjalizgubljali. Zato so se odločili za nasilni prevrat.

Minister [[Louis-Philippe|Louisa-Philippakralja Ludvika Filipa]], Thiers, je vodil gradnjo ukopovokopov okoli Pariza. To nalogo je prevzel z namenom obrambe mesta pred napadalci, a je tudi računal na možnost, da bo treba narediti konec ljudskim vstajam in bo potrebno zavzetipremagati in zapreti upornike v mestu.

18. marca zjutraj so se Parižani uprli skupini, ki je prišla po orožje in kmalu zatem je omenjenata tudi skupina prestopila k upornikom, s čimer je celves Pariz preplavila solidarnost med garnizonigarnizijami in prebivalstvom. Generala - [[Lacomte]], ki je ukazal streljanje na upornike in [[Clément Thomas]] (odgovoren za junijske masakre leta [[1848]]) - sta bila ustreljena na Cesti Rosiers (Rue de Rosiers). To je bil začetek vstaje.

Volitve so pripravili 26. marca: večinoma so bili v zbor izvoljeni predstavniki republikancev, kot so bili Jules Vallès, Charles Delescluzes, Raoul Rigault, Gustave Flourens, Eugène Varlin, Benoît Malon, itn. Liste, ki so se reklamiraleponašale z Augustom Blanquijem so dobile ogromno število glasov. Komuna je vodila Pariz do 20. maja, izglasovala avantgardnenapredne zakone, ki jih je republika sprejela čezšele nekaj desetletij pozneje(volilno pravico za ženske, prepoved otroškega nočnega dela, ločitev cerkve in države, itn.). Uporabljen je bil republikanski koledar. Izšli so številni pariški časopisi (Le Cri du Peuple, Le Père Duchêne, L'insurgé. itn.).

Glede na to, da so v času komune potekali neprekinjeni spopadi z "versajskimi" vojskami (četami pod poveljstvom Versaillskeversajske vlade), kratko obdobje komune pretežno sestavljajo številni vojaški prizori, v katerih je bilo več porazov kakor uspehov. Oboroženi spopadi so bili tudi v središču številnih razhajanj med poslanci komunardne skupščine. Žgoče razprave so privedle do številnih razdorov. Minister, pristojen za vojno, [[Louis-Nathaniel Rossel]] je bil pri tem osrednja priča, s čigar pomočjo je danes možno rekonstruirati omenjene dogodke.

Komuna je bila končno premagana med "krvavim tednom", ki se je pričel 21. maja z vstopom versajskih čet v [[Pariz]] in se zaključilkončal sz poslednjimizadnjimi spopadi na pokopališču [[Père Lachaise]] 28. maja. Vse priče so poročale o številnih eksekucijah po skrajšanem postopku, delaki jih je izvedel del "demokratičnih" čet. PoS pomočjo različnih virihvirov lahko predvidevamo, da je bilo med "krvavim tednom" izvršenih 10.000 do 25.000 usmrtitev po skrajšanem postopku, posilstev in umorov komunardnih upornikov.