Stopiče: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
T@Di (pogovor | prispevki)
m Redakcija 1786338 uporabnika 89.143.29.214 (pogovor) razveljavljena-vandalizem
Brez povzetka urejanja
Vrstica 12:
}}
 
{{Vprašljivo}}
 
[[Slika:STOPICE gTezka voda Mehovo izVerduna.jpg|thumb]]
'''Stopiče''' so [[naselje]] v [[Mestna občina Novo mesto|občini Novo mesto]].
Stopiče so majhen, gručast, obcestni kraj, ki leži pod Gorjanci in jugovzhodno od Novega mesta in je od njega oddaljen 7 kilometrov, na nadmorski višini 230m.
Do Stopič pridemo po glavni cesti od Novega mesta proti Metliki. Ko se peljemo od Novega mesta proti Stopičam lahko vidimo nekaj tovarn, potokov, ter drugih zanimivosti, kot so spomenik v Pogancih odkrit leta 2007, ki je postavljen v spomin na osamosvojitveno vojno leta 1991 za Slovenijo. Tu je namreč, teritorialna obramba zaustavila komvoj (tanki) Jugoslovanske ljudske armade-JLA.
--
Za ime Stopič obstajajo tri razlage:
1.Kralj je šel na lov tam so ga opikale čebele in je imel STO PIKOV ČEBEL.
Vrstica 22 ⟶ 23:
3.Ko so se prodajalci vračali iz mest so se vedno ustavili v krčmah, ker pa je nastajala tema so jim drugi govorili STOPI, ČE NE BO TEMA.
 
Kraji, ki spadajo pod krajevno skupnost Stopič so: Plemberk, Mali in Veliki Orehek, Črmošnjice, Doljna in Gornja Težka Voda, Šentjošt, Hrib, Hrib pri Orehku, Mali in Veliki Slatnik, Hrušica, Brezovica.
Kraji,ki spadajo pod krajevno skupnost Stopiče pa so: Plemberk, Mali in Veliki Orehek ,Črmošnjice, Doljna in Gornja Težka Voda, Šentjošt, Hrib, Hrib pri Orehku, Mali in Veliki Slatnik, Hrušica, Brezovica, ter kraj katerega ne smemo pozabiti, to je VERDUN, ne smemo pa ga pozabiti zaradi ZGODOVINE, ki se je odvijala tam. V arheološko literaturo je kraj stopil leta 1909, z objavo slučajne najdbe bronaste sekire, ki jo hranijo v Naravoslovnem muzeju na Dunaju. Menijo, da je bila tam KELTSKA NASELBINA. Na to kaže tudi ime Verdun, ki ima v sebi koren –dun ali –dunum, kar pomeni mesto. Kakih 500 metrov zahodno od vasi za cesto ali na gomili so odkrili grobišče, ki naj bi pripadalo tej naselbini. Kako je prišlo do najdbe: V času pomladi leta 1983, je Jože Turk , kot vsi kmetje oral njivo. Naletel je na keramično posodo. To je najprej shranil doma , kasneje pa o tem obvestil Dolenjski muzej, nato pa se zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine. Naključje je hotelo, da je bil tako odkrit najbogatejši grob na tej zgodnje rimski nekropoli. Grobišče je bilo razprostranjeno na območju, ki je bilo ali pa je še vedno v v njivski rabi. Pri oranju je večkrat prihajalo do poškodb v številnih grobovih, ki so bili vkopani zelo plitvo v skalno osnovo. Do konca leta 1989 so raziskali 185 žganih grobov,ki sodijo v čas od sredine 1. stoletja pred našim štetjem do konca 2. stoletja našega štetja. V enemu grobu so našli bronaste kovance. Na grobišču prevladujejo preprosti žgani grobovi, kar pomeni, da so bile grobne jame vkopane v sterilno, ilovnato ali skalnato osnovo. Grobovi so bili večinoma pravokotne oblike, z bolj ali manj zaobljenimi vogali, nekaj pa je bilo tudi ovalnih ali okroglih grbovnih jam. Arheologi so našli v grobovih tudi lonce, eno ali dvoročne vrče, sklede, čaše, skodelice, pladenj, krožnike in skodelice, oljenke, narebrane posode na nogi. Druga večja skupina so okrasni ali nakitni predmeti, ki so bili izdelani iz železa ali brona. Po številu je med njimi največ bron. V ženskih grobovih zaponke, fibule, ter posamezni okraski, ki so bili pritrjeni na pas, železne zapestnice, pa tudi bronasto ogledalo, okovje skrinjic za lepotila, bronaste zajemalke,… Najdena fibula v obliki golobčkov predstavlja znak OŠ Stopiče. Pogosto so bili v grobove položeni tudi bronasti novci, s katerimi naj bi si pokojni plačali prevoz na onostranstvo. Posebnost antičnega grobišča na Verdunu pa so grobovi z orožjem, v katere so bili položeni: železni meč ali gladius, leseno kopje z železno ostjo na koncu,lesen,s kozo ali usnjem prevlečen ščit z železno grbo na sredini,železna čelada in nož, pri tem pa so bili meči v nekaterih grobovih po starem keltskem običaju obredno uviti. To so bili moški grobovi. V starejših grobovih tako v ženskih kot v moških so našli grobe, prostoročno izdelane lonce z metličastim ornamentom, na lončarskem vretenu izdelane lonce in druge,po tradiciji domače tvornosti in v domačih lončarskih delavnicah izdelane predmete,kot so vrči,amfore,rdeče barvani kroglasti lonci in namizno posodje. Steklenih predmetov je manj, saj je bila najdena samo ena žara, nekaj balzamirjev, dve čaši in skleda. Med obsežnim gradivom pa niso našli nobene hišaste žare, ki so sicer za Dolenjsko v tem času naseljeno s Kelti dokaj značilne. Sicer pa so se ljudje na tem področju ukvarjali z živinorejo, gozdarstvom, kmetijstvom, kar je razvidno tudi iz katastrskega zemljevida v času Marije Terezije. Zasilna šola je delovala že leta 1846, redna pa leta 1852 v cerkveni hiši. Leta 1902 je bila zgrajena šolska zgradba, ki je leta 1943 pogorela. Nova je bila zgrajena leta 1954. Od septembra leta 1942 je bilo v Stopičah poveljstvo belogardističnih čet in ljudje so zelo trpeli. Po 2. svetovni vojni se je začel kraj počasi razvijati. Obnovili so požgano šolo, ljudje so se sicer še zmeraj ukvarjali s kmetijstvom, živinorejo in drugim,vendar so odhajali tudi v službo v Novo mesto kjer se je začela razvijati industrija. Ni bilo več take revščine,ker so ljudje zaslužili denar. Obnavljali so hiše ali pa gradili nove. V zadnjih treh desetletij se je število več kot podvojilo. Sedaj je prebivalcev čez 350, prevladujejo priseljenci iz bližnjega Podgorja in Novega mesta. Kraj ima okoli 80 delovnih mest, pri mizarstvu Bele, roletarstvu Bayer, slikopleskarstvu Šimc in frizerstvu Mantelj, avto kleparstvu, v Mobi-izdelava in prodaja posteljnih vložkov, pošti, krajevnemu uradu, pražarni Turk, v šoli, cerkvi ali pa kje drugje. Nekateri pa se se vedno ukvarjajo s kmetijstvom, živinorejo in drugim. Močni izviri Težke vode pod Stopičami so zajeti za novomeški vodovod. V bližini sta tudi dva mlina. To sta Jeričkov ali Kožarjev mlin,ki ne obratuje več, ter Francetov ali Bohtetov, ki še obratuje. Zanimivosti v kraju so tudi cerkev iz 15 stoletja, ter arhiv v cerkvi, kip Janeza Trdine pri šoli, stari hrami in hiše, ki jih ljudje obnavljajo, da bi ohranili staro podobo, ter najpomembnejše-izkopanine na Verdunu. Na žalost pa prostor, kjer so potekala arheološka izkopavanja ni označen. Mline in druge zanimivosti Stopič bi lahko izkoristili v turistične namene in jih pokazali in predstavili tudi drugim ljudem, vendar se v Stopičah nihče ne ukvarja s tem. Tudi razvoj kraja je v zadnjih letih nekoliko zastal, zaprli so trgovine in gostilne.
 
Verduna ne smemo pa ga pozabiti zaradi zgodovine, ki se je odvijala tam.
V arheološko literaturo je kraj stopil leta 1909, z objavo slučajne najdbe bronaste sekire, ki jo hranijo v Naravoslovnem muzeju na Dunaju. Menijo, da je bila tam KELTSKA NASELBINA. Na to kaže tudi ime Verdun, ki ima v sebi koren –dun ali –dunum, kar pomeni mesto.
Približno 500 metrov zahodno od vasi za cesto ali na gomili so odkrili grobišče, ki naj bi pripadalo tej naselbini. Kako je prišlo do najdbe: V času pomladi leta 1983, je Jože Turk , kot vsi kmetje oral njivo. Naletel je na keramično posodo. To je najprej shranil doma , kasneje pa o tem obvestil Dolenjski muzej, nato pa se zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine. Naključje je hotelo, da je bil tako odkrit najbogatejši grob na tej zgodnje rimski nekropoli. Grobišče je bilo razprostranjeno na območju, ki je bilo ali pa je še vedno v v njivski rabi. Pri oranju je večkrat prihajalo do poškodb v številnih grobovih, ki so bile vkopane zelo plitvo v skalno osnovo. Do konca leta 1989 so raziskali 185 žganih grobov, ki sodijo v čas od sredine 1. stoletja pred našim štetjem do konca 2. stoletja našega štetja. V enemu grobu so našli bronaste kovance.
Na grobišču prevladujejo preprosti žgani grobovi, kar pomeni, da so bile grobne jame vkopane v sterilno, ilovnato ali skalnato osnovo. Grobovi so bili večinoma pravokotne oblike, z bolj ali manj zaobljenimi vogali, nekaj pa je bilo tudi ovalnih ali okroglih grbovnih jam. Arheologi so našli v grobovih tudi lonce, eno ali dvoročne vrče, sklede, čaše, skodelice, pladenj, krožnike in skodelice, oljenke, narebrane posode na nogi.
Druga večja skupina so okrasni ali nakitni predmeti, ki so bili izdelani iz železa ali brona. V ženskih grobovih so našli zaponke, fibule, ter posamezne okraske, ki so bili pritrjeni na pas. Našli so tudi železne zapestnice, bronasto ogledalo, okovje skrinjic za lepotila, bronaste zajemalke,…
Najdena fibula v obliki golobčkov predstavlja znak OŠ Stopiče. Pogosto so bili v grobove položeni tudi bronasti novci, s katerimi naj bi si pokojni plačali prevoz na onostranstvo.
Posebnost antičnega grobišča na Verdunu pa so grobovi z orožjem, v katere so bili položeni: železni meč ali gladius, leseno kopje z železno ostjo na koncu, lesen, s kozo ali usnjem prevlečen ščit z železno grbo na sredini, železna čelada in nož, pri tem pa so bili meči v nekaterih grobovih po starem keltskem običaju obredno uviti. To so bili moški grobovi. V starejših grobovih tako v ženskih kot v moških so našli grobe, prostoročno izdelane lonce z metličastim ornamentom, na lončarskem vretenu izdelane lonce in druge, po tradiciji domače tvornosti in v domačih lončarskih delavnicah izdelane predmete, kot so vrči, amfore, rdeče barvani kroglasti lonci in namizno posodje. Steklenih predmetov je le nekaj, saj je bila najdena samo ena žara, nekaj balzamirjev, dve čaši in skleda.
Med obsežnim gradivom pa niso našli nobene hišaste žare, ki so sicer za Dolenjsko v tem času naseljeno s Kelti dokaj značilne. Sicer pa so se ljudje na tem področju ukvarjali z živinorejo, gozdarstvom in kmetijstvom, kar je razvidno tudi iz katastrskega zemljevida v času Marije Terezije. Zasilna šola je delovala že leta 1846, redna pa leta 1852 v cerkveni hiši. Leta 1902 je bila zgrajena šolska zgradba, ki je leta 1943 pogorela. Nova je bila zgrajena leta 1954. Od septembra leta 1942 je bilo v Stopičah poveljstvo belogardističnih čet in ljudje so zelo trpeli. Po 2. svetovni vojni se je začel kraj počasi razvijati. Obnovili so požgano šolo, ljudje so se sicer še zmeraj ukvarjali s kmetijstvom, živinorejo in drugim,vendar so odhajali tudi v službo v Novo mesto kjer se je začela razvijati industrija. Ni bilo več take revščine,ker so ljudje zaslužili denar. Obnavljali so hiše ali pa gradili nove. V zadnjih treh desetletij se je število več kot podvojilo. Sedaj je prebivalcev čez 350, prevladujejo priseljenci iz bližnjega Podgorja in Novega mesta. Kraj ima okoli 80 delovnih mest, pri mizarstvu Bele, roletarstvu Bayer, slikopleskarstvu Šimc in frizerstvu Mantelj, avto kleparstvu, v Mobi-izdelava in prodaja posteljnih vložkov, pošti, krajevnemu uradu, pražarni Turk, v šoli, cerkvi ali pa kje drugje. Nekateri pa se se vedno ukvarjajo s kmetijstvom, živinorejo in drugim.
Močni izviri Težke vode pod Stopičami so zajeti za novomeški vodovod. V bližini sta tudi dva mlina. To sta Jeričkov ali Kožarjev mlin, ki ne obratuje več, ter Francetov ali Bohtetov, ki še obratuje. Zanimivosti v kraju so tudi cerkev iz 15 stoletja, ter arhiv v cerkvi, kip Janeza Trdine pri šoli, stari hrami in hiše, ki jih ljudje obnavljajo, da bi ohranili staro podobo, ter najpomembnejše-izkopanine na Verdunu. Na žalost pa prostor, kjer so potekala arheološka izkopavanja ni označen. Mline in druge zanimivosti Stopič bi lahko izkoristili v turistične namene in jih pokazali in predstavili tudi drugim ljudem, vendar se v Stopičah nihče ne ukvarja s tem. Tudi razvoj kraja je v zadnjih letih nekoliko zastal, zaprli so trgovine in gostilne.
 
== Zunanje povezave ==