|
[[zh:雷鬼音樂]]
[[zh-min-nan:Reggae]]
Ska
SKA predstavlja rojstvo moderne popularne jamajške glasbe. S poudarkom na »Jamajške«, čeprav ima ta raskava, živahna in vesela glasba svoje korenine v ameriških jazzovskih in ritem in blues big bandih, predstavlja praznovanje jamajške neodvisnosti.
SKA vsebuje preprosto bas linijo, ki se giblje po dobah s poskakujočo kitaro in klaviaturami. Ta zvok, ki je torej značilen za ska, je bil osnova za skoraj vse zvrsti reggaeja.
SKA je stičišče virtuoznega muziciranja sofisticiranih kingstonških nočnih klubov in vibracij mestnih zvočnih sistemov.
Prepoznavno jamajško
V samem bistvu ima ska kot zvrst strukturo ritem in bloesa in držo jazza, to dvoje pa je zmešano z zadostno količino jamajškega priokusa, da lahko izraža lastno identiteto. In tako kot skoraj ves nadaljni glasbeni razvoj na otoku so takrat tudi razvoj skaja pospešili »zvočni možje« oz. upravljalci zvočnih sistemov. Coxsone Dodd in Prince Buster, dva najpomembnejša od teh, sta sledila splošnemu razpoloženju in sta želela spremeniti takt. V začetku 60. Let jima je na njunih plesih začelo zmanjkovati novih ritem in blues plošč. Potrebovala sta spremembo v glasbi tudi zaradi tekmecev, nanju in na njuno publiko pa je pošteno vplivala tudi »osamosvojitvena« vročica.
Ustoličenje zvoka
Večino časa so ska bolj kot v studijih predvajali na plesiščih in ska orkestri, ritmično natempirani in trobilsko zelo močni, so vključevali od 10 do 20 izvajalcev.Glasbeniki so si prizadevali, da bi prekosili drug drugega, in sicer z izvirnimi linijami, podžganimi tako s praktičnimi spretnostmi kot s čisto smelostjo
Roots reggae
je najčistejša oblika reggaeja. Stilsko je podoben rock steadyju, lirično pa je.oprt na rastafarijanstvo in na politične vplive, čeprav je sam stil tudi osnova ljubezenskih balad
Roots reggae je verjetno najbolj znana jamajška glasbena njihove previdne artikulacije političnega nestrinjanja, družbene kritike in rastafarijanstva so to zvrst po vsem svetu sprejeli kot eno najmočnejših protestnih oblik glasbe.zvrst. Zahvaljujoč umetnikom, kot sta bila Bob Marley in Burning Spear, je dosegla pravi uspeh širom po svetu. Preko njih in
ROOTS reggae je nastal v kingstonških getih v zgodnjih 70. Letih, ko so njihovi prebivalci – tako imenovani »sufferahs« (trpeči) – skušali izraziti nezadovoljstvo s takratno politiko vladajočih, ki po desetletju od osamosvojitve še vedno niso izpolnili obljub o boljšem življenju.
Rastafarijanstvo je vera, ki jo je inspiriral aktivist in prerok Marcus Garvey (1870-1940), ki je verjel, da so črnski prebivalci karibskih otokov v resnici izgubljeno izraelsko pleme in da se morajo otresti pritiskov z Zahoda ter se vrniti v obljubljeno deželo, v Afriko.
Najdeni glas
Glasove protesta je bilo mogoče prvič slišati prav preko sound systemov (zvočnih sistemov), ko so lahko ljudje preprosto vzeli mikrofon v roke in govorili na glasbeno-ritmične podlage, kar so želeli.
Vodilni mož
Pevci so poskrbeli, da je roots obdobje jamajške glasbe obkrožilo svet, a nihče ni napravil takšnega vtisa kot prav Bob Marley.
Dokazal je, da ima rahločutnost in karizmo za dvig roots reggae glasbe na svetovno zvezdniško raven. Marleyjeva zvezda je zažarela najbolj od vseh izvajalcev roots glasbe, in s svojimi izdanimi albumi je postal največji jamajški umetnih vseh časov.
DUB
Dub komad ima vokale običajno odstranjene. Inštrumenti so postopno odvzeti in ponovno vpeljani nazaj, dodani pa so tudi številni zvočni učinki, kakršen je na primer eho (učinek odmeva).
Mnogim nepoznavalcem se zdi nenehno recikliranje skladb glasbena lenoba in kreativni polom. A v 70. Letih, ko je remiksanje v kingstonški studijski kulturi pridobivalo vedno večji pomen, je prav to postalo dub, umetnostna zvrst zase.
Dub je
svet, v katerem ima vsak posneti ritem nešteto možnosti, in kar je nekoč oživelo kot osladna ljubezenska popevka, je lahko končalo ko militanten roots reggae »stepper« (poskočna podzvrst duba).
Angleški reggae
Večina britanskega reggaeja temelji na jamajškem, razlikuje se le v liriki. Glasba pa je karakterno identična jamajški in prav tako vsebuje nepoudarjene dobe ter poudarja bas.
V Angliji je raggae scena uspešna, odkar obstaja reggae glasba. Zvočni sistemi so v Londonu obstajali že v 50. letih. Uvažali so iste ameriške ritem in blues plošče kot njihovi kingstonški somišljeniki in ska se je prav tako snemal že v zgodnjih 60. Letih.
Čeprav so bili angleški sound systemi kopija jamajških, je bila reggae glasba vedno nekoliko drugačna.
Reggae pop
Reggae pop je preprosto reggae in pop. Bobni imajo pri igranju pop ritma glavno vlogo, reggae takti pa so odigrani s kitaro in klaviaturami.
Jamajška glasba ni bila nikoli prav daleč od mainstreamovske britanske glasbe. Toda šele ob koncu 60. let je reggae postal pravi del popa.
Eden od razlogov za uspešnost reggae glasbe v Veliki Britaniji na prehodu 60. V 70. Leta je bilo žalostno stanje takratne lestvice singlov.
Ragga je ostrejši in bolj odsekan stil, ki je bil pozitivno sprejet. Ragga je udaren in dokončen odklon od glasbe predstavnikov rootsa, ki so bili ob prevladi dancehalla nenadoma potisnjeni ob stran.
RAGGA
Ragga je termin za modernejši Danchall reggae, ki so ga posvojili obiskovalci zvočnih sistemov, ki so tako poživljali svoj obstoj zunaj pokorne jamajške družbe. Ragga je v celoti digitalni stil iz sredine 80. let, ki je sprožil takšno računalniško revolucijo v glasbi, da so raggae ritme lahko naredili kar brez basovskih linij.
Ragga je ostrejši in bolj odsekan stil, ki je bil pozitivno sprejet. Ragga je udaren in dokončen odklon od glasbe predstavnikov rootsa, ki so bili ob prevladi dancehalla nenadoma potisnjeni ob stran.
Rock steady
Redke glasbene zvrsti so bile poimenovane z večjo natančnostjo kot prav rock steady. Kot večina drugih jamajških žanrov je dobil ime po plesu. Pri katerem so stopala pri miru na tleh in se pozibava na mestu. Rock steady je sredi 60. Let zavladal plsiščem in je predstavljal nekakšno antitezo skajevski, bigvandjazzovsko osnovani in trobilsko krepki maniji.
Rock steady zvok je bolj uležan kot ska zvok. Njegov karakter odraža kombinacija preprostega takta bobnov, raztresenega kitarskega stila lenih basovskih linij in počasnega tempa.
Rock steady je uradno postal stil leta 1966, ko je Alton Ellis posnel uspešnico Rock steady, v kateri se prvič pojavi to ime, v preostalem besedilu pa so zgolj napotki za že nekaj let znani ples.
Dancehall
Dancehall povečini uporablja enake tehnike kot dub – odvzema inštrumentalne dele, pogosto pušča samo bas in bobne ali celo samo bobne, da lahko vekalist čez prepeva oziroma »toasta«.
Dancehall reggae je najbolj nazorni primer, kako se glasba stalno poraja, vedno znova osvežuje svoj uporni duh in ohranja pomen za svoje prvotne poslušalce iz osrčja Kingstona (tako s spiritualnega kot geografskega vidika). Ta zvrst se je pojavila z zvočnimi sistemi na začetku 80. Let, potem ko je roots reggae po zaslugi Boba Marleyja obkrožil svet.
DANCEHALL reggae se je namenoma uprl temu, kar so postale mednarodne zvezde. Po glasbeni strani je šlo za nekaj več kot zgolj raztresen in nasekan zvok, ki je bil pogosto računalniško obdelan zato, da bi bil izkoristek moderne tehnologije čim večji.
Ta zvrst je dobila ime po lokaciji svojega rojstva – plesičščih in tudi zato, ker je šlo za obliko glasbe, ki se je že od njenega začetka jamajški radio ni hotel dotikati.
Nekje v sredini 80. let pa je dancehall začel osvajati svet. Toda kmalu zatem – značilno za ciklično naravo reggae glasbe – je ob množični uporabi nove tehnologije v kingstonških zvočnih sistemih že odjeknilo nekaj novega.
Ameriški reggae
Pogosto spominjajoč na glasbo imenovano »soca«, ki je nekakšna zmes kalipsa in indijanskih ritmov domačinov Trinidada in Tobaga, ameriški reggae prav tako vsebuje nepoudarjene dobe, ki pa jih izpostavi preko klaviatur, medtem ko je vzorec udarcev za bobne zelo preprost.
Leta 1964 je jamajška vlada imenovala ska delegacijo in jo poslala na svetovni sejem v New York. Amerika zvoka mlade Jamajke ni nikoli jemala kot resnega tekmeca zvoku mlade Amerike.
Tako je bilo Marleyevo največje razočaranje nezmožnost, da bi osvojil ameriško črnsko populacijo, ki preprosto ni mogla dojeti, za kaj pri roots reggaeju sploh gre. Tako reggae v ZDA ni nikoli doživel takšnega uspeha kot v Veliki Britaniji.
| 