Dramska pot Milana Jesiha se je začela v skupini 442 oz. '''Gledališču Pupilije Ferkeverk''' leta 1969, kjer je bil soavtor predstav [[Žlahtna plesen Pupilije Ferkeverk|Žlahtna plesen Pupilije Ferkeverk]] in [[Pupilija, papa Pupilo in Pupilčki|Pupilija, papa Pupilo in Pupilčki]]. Obe je režiral [[Dušan JovanovičJovanović|Dušan JovanovičJovanović]], pomenita pa popoln odmik od literarnega gledališča v smeri proti artaudovskemu gledališču krutosti, v slednji zlasti z emblematično gesto klanja kokoši neposredno na odru, kar je v javnosti precej odmevalo, kritiki ([[Veno Taufer|Veno Taufer]]) pa so jo interpretirali kot simbolični zakol t.i. literarnega gledališča. Zanimivo je, da je režiser leta 1985 ponovil prizor v svoji postavitvi drame [[Iva Svetine|Iva Svetine]] [[Lepotica in zver|Lepotica in zver]] v Slovenskem mladinskem gledališču, le da je takrat prizor označeval konec gledališkega modernizma. (Že pred tem pa je ta prizor citiral, a po pedagoški intervenciji zgolj v stilirizirani obliki, v dijaški predstavi Majcnove [[Apokalipse|Apokalipse]] leta 1980, [[Dragan Živadinov|Dragan Živadinov]], kasneje eden najpomembnejših ustvarjalcev slovenskega gledališkega postmodernizma.
Sledila je kolektivna predstava [[Limite|Limite]] (1973) z Zvonetom Šedelbauerjem v Eksperimentalnem gledališču Glej. Značilnost te predstave je bila, da sta besedilo in odrsko dogajanje nastajala sproti. Med nastajanjem projekta je Milan Jesih sproti prinašal besedilo za dogajanje na odru, ki ga je videl prejšnji dan.
