11. junija 1919 je Rilke iz Münchna odpotoval v Švico. Namen tega potovanja ni bilo le povabilo iz Züricha k predavanju, glavni razlog je bila želja, uiti povojni zmešnjavi, ter želja po nadaljevanju, dolgo prekinjenega dela Devinskih elegijElegij. Iskanje cenejšega in bolj primernega bivališča, se je izkazalo kot zelo težko. Med drugimi je Rilke živel v Sogliji in Locarnu. Šele poleti 1921 je v bližini Sierre v kantonu Wallis dokončno našel stanovanje. Maja 1922 je Rilkejev mecen kupil to hišo in mu jo brez najemnine prepustil.
[[Slika:GrabRilke.JPG|thumb|levo|Rilkejev grob na pokopališču v Raronu]]
V zelo intenzivnem ustvarjalnem obdobju, je Rilke februarja 1922 dokončal Devinske elegijeElegije. Skoraj sočasno sta nastala tudi oba dela pesniškega ciklusa Soneti Orfejuna Orfeja (Sonette an Orpheus, 1923). Pesnitvi spadata v sam vrh Rilkejevega ustvarjanja. Od leta 1923 naprej, je Rilke imel velike zdravstvene probleme. Tako je z daljšo nastanitvijo v Parizu, od januarja do avgusta 1925, poskušal uiti bolezni z menjavo kraja, ter življenjskih razmer. Kljub temu so v njegovih zadnjih letih, med leti 1923 in 1926, nastale številne pomembne pesmi, ter zelo obsežno lirično delo v francoskem jeziku. Tik pred smrtjo so njegovo bolezen diagnosticirali kot levkemijo in sicer za takrat še v manj poznani obliki. Rilke je umrl 29. decembra 1926 v sanatoriju Valmont pri Montreuxu. Na lastno željo je pokopan v bližini njegovega zadnjega prebivališča, na pokopališču v Raronu. Na njegovem nagrobnem kamnu je napisan rek:
