Gvelfi in gibelini: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Shabicht (pogovor | prispevki)
Shabicht (pogovor | prispevki)
Vrstica 12:
 
==Italijanski pristop==
V okviru posameznih italijanskih [[mesto|mest]] je bil boj med strankama zelo različen, saj je bil večinoma odvisen od odnosa, ki sta ga stranki imeli do predstavnikov komune in do meščanov samih. Tako se je dogajalo, da se je mesto opredelilo zdaj za eno zdaj za drugo stranko, a ne zaradi kakega političnega prepričanja, pač pa zato, ker je bil trenutni predstavnik stranke na kak način pripomogel k napredku mestne skupnosti. Politiki so se pa naglo vrstili. Z isto naglico so se spreminjala zavezništva z drugimi mesti, kar je privedlo do hudih sporov in celo bitk. Spor med [[Firence|Firencami]] in gibelinsko ligo [[Arezzo]] - [[Siena]] - [[Pistoia]] - [[Lucca]] - [[Pisa]] se je na primer zaključil s krvavo bitko pri kraju Montaperti leta [[1260]], kjer je za zmago gibelinov baje padlo več kot desettisoč mož iz vrst obeh strani. Za današnje razumevanje [[zgodovina|zgodovine]] so pa vse tragične posledice te bitke ([[izgnanec|izgon]]i, [[izobčenje|izobčenja]], [[begunec|begunci]], uničenja imetja) manj pomembne od dejstva, da so že leta [[1269]] prišli spet na oblast gvelfi, po prav tako krvavi bitki.
 
[[Sredozemlje|Mediteranski]] značaj in politična nezrelost prebivalcev poznejše Italije sta v [[srednji vek|srednjem veku]] nudila nemškim cesarjem dvojno prednost: oslabitev zaveznika (papeža) in odstranitev morebitnih zunanjih tekmecev v borbi za nadoblast. V okviru [[Sveto rimsko cesarstvo|Svetega Rimskega Cesarstva]] se je namreč ravnotežje vojaških sil podrlo, ko so se papeške moči popolnoma izčrpale v bitkah z gibelinskimi mesti. Na drugi strani, po krvavih spopadih med gvelfi in gibelini je bilo italijansko ozemlje v celoti tako opustošeno in brez vsakega političnega vodstva, da se pač nihče ne bi bil mogel zoperstaviti možnemu germanskemu posegu na polotok. Da dejansko do tega ni prišlo, ni bila zasluga nemočnih italijanskih mestec. V resnici se je moral Friderikov sin, kruti [[Henrik VI. (Sveto rimsko cesarstvo)|Henrik VI.]], soočati z drugimi problemi ([[fevdalni upori]]). Tudi papeži so se morali v tem obdobju posvetiti notranjim zadevam, predvsem novim [[herezija]]m.