Redakcija: 17:12, 17. februar 2009 uredi 84.41.51.19 (pogovor) Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 17:18, 17. februar 2009 uredi razveljavi Klemen Kocjancic (pogovor \| prispevki) 360.301 urejanje m vrnitev sprememb uporabnika »84.41.51.19« (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika »T@Di« Novejše urejanje →
Vrstica 1: {{zapomen\|glasbeno skupino\|Babilon (glasbena skupina)}} '''Babilon''' je [[Antika\|antično]] [[mesto]] v [[Mezopotamija\|Mezopotamiji]]. Ležal je na tleh današnjega [[Irak]]a. Mesto je prvič omenjeno v 24. stoletju p.n.š. in je bilo razmeroma nepomembno, dokler ni postalo glavno mesto [[Hamurabi]]jevega cesarstva v 18. stoletju p.n.š. Takrat postane glavno mesto Babilonije. Mesto je ležalo ob [[reka\|reki]] Evfrat. ~~Viseči babilonski vrtovi~~ Na Bližnjem vzhodu, na območju današnjega Iraka, tečeta dve reki, Evfrat in Tigris. Zaradi ugodnega podnebja in dobre namočenosti je med njima posebej rodoviten okoliš. Primerilo se je zato, da je ravno v tem medrečju vzniknila prva civilizacija. Že v petem tisočletju pred našim štetjem se je tam pojavil kup mest, med njimi iz Tore in Biblije poznani Ur. V Mezopotamiji, kot so deželo poimenovali Grki (meso - med, potamos - reka), so se rodili kolo, pisava, denar in zakonik, zato ji upravičeno pravimo zibelka civilizacije. Prvo državo so ustanovili Sumerci - njihovega najbolj znanega kralja Gilgameša na ducatu glinenih tablic opeva sloviti istoimenski ep - vendar se je zaradi privlačnosti in dostopnosti pokrajine ondod zvrstila cela vrsta narodov ter plemen. Mesta so rasla iz peska in se v burnih stoletjih nazaj v pesek vrnila. Tako se je zgodilo legendarnemu Babilonu. Ime mesta, katerega ostanki ležijo devetdeset kilometrov jugovzhodno od Bagdada, izhaja iz akadskih besed bab in ilim ter pomeni Božja vrata. Bržda so pripadala Marduku, glavi tamkajšnjega panteona. Prvič je kraj omenjen v akadskem klinopisu v 24. stoletju pr.n.š., dočim je na veljavi pridobil leta 1792 pr.n.š., ko je na prestol stopil Hamurabi in ustanovil Babilonijo. Dotičnega kralja navajam zato, ker je Hamurabijev zakonik - 228 zakonov, izklesanih v poltretji meter visoko kamnito ploščo - prvi tovrstni poznani dokument. Njega čitanje je osupljivo, saj obravnava vsemogoče vidike zakonodajstva, od kriminala prek porok in dedovanja do tega, kaj storiti s kravo, ki pobegne na sosedovo njivo. Odkrili so ga v treh kosih pred dobrimi sto leti v Susi oziroma Šuštarju v Iranu, na vpogled pa je v pariškem Luvru (postavke med 66. in 99. manjkajo). A velikost in bogastvo sta kar klicala po plenjenju. Za Akadijci so prišli Hititi, za njimi Kasiti, nato Asirci. Mesto so si podajali kot za stavo in v tej zmešnjavi se je rodila legenda o zidavi babilonskega stolpa, ki jo omenjajo vse tri svete knjige. Babilonci so ga pričeli graditi, da bi lahko obiskali nebesa. Bog se je tega zbal in prebivalcem zamešal jezike, zaradi česar se niso več razumeli in so zidavo zigurata (tempeljski stolp) prekinili. Na tem nekaj zna biti, saj se je v tistih krajih v kratkem zvrstila kopica raznoizvornih govoric, ki resnično niso imele ničesar skupnega. Izhaja pa iz tega še ena zanimivost. Babel, kot se je mestu reklo v hebrejščini, še danes pomeni glasovno zmešnjavo. (Kdo ne pozna babel-fisha, ribe babilonke iz Štoparskega vodnika po galaksiji?) ~~Grki so babilonski park kralja Nebukadnezarja oklicali za viseče vrtove, ker je bilo zaradi bujne vegetacije v več nivojih videti, kot da visijo v zraku.~~ No, naposled so Babilonijo zavzeli Kaldejci in ti so mesto zapisali v zgodovino. Kralj Nabopolasar je kraj pošteno obnovil in ko je krono 605. pr.n.š. prevzel njegov sin Nebukadnezar II., je bil Babilon s tisoč hektarji površine največje mesto na svetu. Temu primeren je bil njegov videz. Izročilo pravi, da ga je obdajalo mogočno obzidje z osmimi vrati, med katerimi so bila najbolj slovita severna, ki so pripadala glavni boginji Ištar. Štirinajstmetrski modri obok je bil izdatno okrašen in njega popolno rekonstrukcijo lahko vidite v berlinskem muzeju. Žal pa ni nikjer na ogled svetovnega čudesa, visečih vrtov, ki jih je prav tako postavil Nebukadnezar II. Razlog je preprost: arheologi niso našli čisto nobene neposredne sledi, niti napisane ne. Opisani so bili le v različnih grških zgodovinskih spisih, med drugim po pripovedovanju vojakov Aleksandra Makedonskega - ta je Babilon v precej zdelanem stanju prevzel od Perzijcev 330. pr.n.š. Čeprav je malo verjetno, da so se vrtovi ohranili dvesto petdeset let, nekaj na vsem skupaj mora biti. Vsi omenjajo s potkami in slapovi prepredene, dihjemajoče parke, ki naj bi se raztezali v petih, morda sedmih terasah na poldrugem hektarju. Nebukadnezar II, ki si je s podjarmljenjem Jeruzalema pridobil židovsko mržnjo in glavno vlogo v Verdijevi operi Nabucco, je botanični vrt bojda postavil zaradi žene Amitis, ki se ji je tožilo po zelenju njene rodne dežele. Aleksander Veliki je resda imel smele načrte napraviti Babilon za središče imperija, a je ravno tam nenadno umrl. Mesto je počasi hiralo in začasa pričetka islama v sedmem stoletju ga že ni bilo več. Sedaj je kraj ponovno odprto arheološko raziskovališče, saj obnavljajo neumnosti, ki jih je ušpičil Sadam Husein. Diktator se je namreč javno oklical za Nebukadnezarjevega sina, ki bo ponovno osvojil Izrael, nakar je dal na grozo svetovne strokovne javnosti amatersko restavrirati kup babilonskih ostankov - z opekami, ki so nosile njegovo ime. {{naselje-stub}}

Babilon: Razlika med redakcijama