Meyerbeer je leta 1842 iz Pariza odšel v [[Berlin]], kjer je sprejel mesto dvornega glasbenega ravnatelja, vendar se je leta 1849 vrnil v Pariz.
Meyerbeerovo izjemno bogastvo (ki je poleg ogromne dediščine in pripadnosti judovski religiji naraslo z uspehi njegovih oper) ga je na nekneki način oddaljilo od večine skladateljskih sodobnikov. Nekateri so celo začeli širiti govorice,da so njegov uspeh zagotovili podkupljeni kritiki. [[Richard Wagner]] ga je obtožil, da ga zanima le denar in ne glasba. Meyerbeer je bil kljub temu predan glasbenik in občutljiva osebnost. V filozofskem smislu se je odpovedal misli, da je žrtev lastnega uspeha. Njegova korespondenca in izčrpni [[dnevnik (književnost)|dnevnik]]i so čudežno preživeli svetovni vojni. Danes je izdanih 6 od sedmih dnevnikov, predstavljajo neprecenljivi vir za raziskave [[zgodovina glasbe|glasbene]] in [[gledališče|gledališke]] zgodovine v obdobju skladateljevega življenja.
