Križanje (smrtna kazen): razlika med redakcijama

m
pp, Replaced: ponavadi → po navadi (3)
m (pp, Replaced: [[Image: → [[Slika: (2))
m (pp, Replaced: ponavadi → po navadi (3))
[[Slika:Michelangelo_Caravaggio_038.jpg|right|thumb|250px|Križanje svetega Petra, [[Caravaggio]] ]]
[[Slika:Cristo_crucificado.jpg|thumb|250px|right|Kristus na križu, [[Velázquez]] ]]
Glavni namen križanja je bilo dolgotrajno in boleče umiranje, zato je bilo križanje namenjeno zlasti kot kazen za hujše zločine. Križanje so običajno izvajali javno, s čimer so dosegli tudi velik zastraševalni učinek. Križanje je bilo lahko povezano tudi z drugimi oblikami kaznovanja (bičanje, ipd). Nekateri antični pisci navajajo križanje kot relativno pogosto kazen. [[Jožef Flavij]] piše o tisočih križanih po padcu [[Jeruzalem]]a. Križanje je bilo tudi pogosta kazen za uporne [[suženj|sužnje]] - po [[Spartak]]ovem uporu so križali več kot 6000 uporniških sužnjev. Leseno ogrodje, na katero so žrtev pribili, je imelo ponavadipo navadi obliko križa '''†''', lahko pa tudi obliko črke '''T''' ali črke '''X''' ([[Andrejev križ]]).
 
Obsojeni je moral ponavadipo navadi sam nositi križ (ali vsaj vodoravni tram) do kraja križanja. Tam so ga slekli, položili na tla in mu pribili roke na križ (oziroma na vodoravni tram). Potem so križ (vodoravni tram) dvignili in ga fiksirali. Nato so obsojencu pribili še noge.
 
Podrobnosti glede izvedbe križanja niso dobro znane, saj je križanje veljalo za izrazito sramotno kazen, zato so natančni opisi v zgodovinskih virih zelo redki oziroma jih sploh ni. Tudi arheološke najdbe v zvezi s križanjem so izredno redke. Tako na primer ni čisto točno znano, kako so na križ pritrdili roke. Na likovnih upodobitvah, ki so nastale več stoletij pozneke, so roke ponavadipo navadi pribite skozi dlani. Danes velja to za zmotno, saj je meso dlani prešibko, da bi nosilo težo celega telesa. Nekateri znanstveniki zagovarjajo idejo, da so obsojence tudi dodatno privezali, večina znanstvenikov pa se nagiba k mnenju, da so jih pribili skozi zapestja, kjer je splet kit in mišic močnejši.
 
Žrtve križanja so umrle praviloma zaradi zadušitve. Zadušitev je lahko nastopila po nekaj urah ali pa celo šele po več dneh, odvisno od točnega načina križanja in od splošnega zdravstvenega stanja žrtve. Nenaravni položaj križanega je močno otežkočal normalno dihanje, zato se je oskrba organov s kisikom hitro manjšala. Križanemu so običajno pribili na križ tudi noge, kar mu je dalo možnost, da vsaj nekoliko podpira težo svojega telesa. V praksi je to podaljšalo čas umiranja. Pogosto so križanim po preteku nekaj ur polomili noge, da se niso mogli več podpirati. Po tem so običajno umrli že v nekaj minutah.
303.341

urejanj