Libertarni socializem: Razlika med redakcijama

m
pp, Replaced: ponavadi → po navadi (3)
m (pp)
m (pp, Replaced: ponavadi → po navadi (3))
 
===Terminološka opomba===
V ZDA in v anglosaškem prostoru termin "libertarian" (ki ga slovenimo "libertaren", "libertarec") ponavadipo navadi povezujejo s svetovnim nazorom libertarizma/libertarianizma, ki temelji na ideji blagodejnosti svobodnega trga, ter z istoimensko stranko, ki tam deluje. Tako bi mnogim američanom besedna zveza "libertarni socializem" zvenela kot nekonsistentna. (Odtod tudi raba teh besed v slovenskem prostoru v povezavi z odpravo progresivnosti obdavčevanja, z nasprotovanjem redistribuciji dobrin, z deregulacijo in privatizacijo javnih storitev v nekaterih prevedenih publikacijah {{COBISS|ID=220884480}} in v javnosti. [http://www.libertarni-klub.org/dyn/index.php] )
 
Toda prvi, ki se je oklical za "libertarca" je bil Joseph Déjacque, <ref>[http://joseph.dejacque.free.fr/ecrits/lettreapjp.htm De l'être-humain mâle et femelle - Lettre à P.J. Proudhon par Joseph Déjacque] (v [[francoščina|francoščini]])</ref> zgodnji francoski anarhični komunist. Besedi "libertarec" in "libertaren" izvirata iz francoske besede "libertaire" (sopomenka besedama "anarhičen", "anarhističen")<ref>[http://fr.wikipedia.org/wiki/Libertaire geslo libertaire v francoski Wikipediji]</ref>, ki so jo uporabljali, da bi se izognili zakonski prepovedi anarhističnih publikacij v tedanji Franciji. Znotraj evropskega socialističnega gibanja se je prilastek "libertaren" običajno nanašal na posameznike, ki so zavračali državni socializem - kot npr. [[Mihail Bakunin]]. Spričo velike teže, ki jo ima ameriška kultura znotraj evropskega kulturnega prostora, se je prvotni, izvrini "libertarizem" moral premkaniti v "libertarni socializem", toda do uporabe predikata "libertarni" ga vendarle upravičuje zgodovinski vidik. Zagatnost takšne situacije seveda terja dodatno previdnost pri interpretaciji besede, kakor tudi njeno pozorno merjenje zoper ozadni kontekst, v katerem se pojavlja.
Libertarni socialisti večinoma trdijo, da se lahko socialstična družba razvije in tudi obstane brez prisile. [[anarhični sindikalizem|Anarhični sindikalisti]] so prepričani, da bi sindikalizem, direktna akcija in množično organiziranje svobodnih individuov negirala kapitalizem, ki se v nasprotju s tem ohranja skozi prisilo. (NB, libertarni kapitalisti zavračajo prepričanje, da kapitalizem za svoj obstoj terja prisilo, enako goreče, kakor libertarni socialisti s svoje strani zavračajo prepričanje o neizbežnosti prisile za obstoj socializma.)
 
Osnovno logiko libertarnega socializma bi lahko povzeli takole: upravljanje s skupnim dobrom ([[socializem]]) na način, ki skuša maksimirati svobodo individua in obenem minimirati koncentracijo oblasti oziroma avtoritete (libertarizem). Doseganje tega splošnega cilja naj bi bilo možno skozi decentralizacijo politične in ekonomske moči, ki ponavadipo navadi zajema kolektivizacijo večine podjetij in velikih kompleksov posestva. Libertarni socializem zanika legitimnost večini različnih oblik gospodarsko pomembne zasebne lastnine, kajti ko se zasebna lastnina prelevi v kapital, tedaj po prepričanju socialistov ta kaptal vodi v izkoriščanje drugih oseb, ki imajo manj ekonomskih sredstev, in s tem krši individualne svoboščine pripadnikov izkoriščanega razreda.
 
 
le-ta za libertarno socialistično misel pomeni obliko zatiranja.
 
Namesto držav, libertarni socialisti terjajo možnost, da se organizirajo v prostovoljne institucije (ponavadipo navadi jih imenujejo [[kolektiv|kolektivi]], komune ali zveze [syndicates]), ki se pri odločanju naslanjajo na [[direktna demokracija|neposredno demokracijo]] ali [[konsenz]]. Nekateri zagovarjajo kombinacijo teh institucij in se nadalje zavzemajo za izmenjujoče delegate v skupne organe federacije, ki se jim lahko prekliče mandat. Spet drugi so izražali ostro kritiko federativne ureditve, razen tega pa so tovrstni sistemi redko dejansko zaživeli. Španski anarhizem npr. nudi primer takšnih federacij v praksi. Med sodobne primere libertarno socialističnih organizacijskih modelov in modelov odločanja štejemo zapatistične svete dobrega vladanja in globalno mrežo [[Indymedia]] (slednja je prisotna v 45 državah na 6 celinah). Razen tega poznamo tisoče arhaičnih in staroselskih družb po svetu, katerih politične in ekonomske ureditve so zelo blizu anarhističnim oziroma libertarno socialističnim idealom; vsaka teh ureditev je edinstvena in tudi prilagojena specifični kulturi, v kateri je nastala. Libertarci v tej raznolikosti delovanja, ki ga vendar družijo skupni principi, vidijo dokaz obstojnosti in življenjskosti, kakor tudi fleksibilnosti in moči svojih načel.
 
V nasprotju z razširjenim mnenjem, libertarni socializem ni povezan z izročilom utopičnih gibanj, saj se je v svoji zgodovini izogibal trdnim teoretskim analizam in napovedim o zaželeni oziroma verjetni podobi bodoče družbe. Njegova tradicija se navezuje na postavko, da se tovrstnih odločitev ne da sprejemati vnaprej, marveč se do njih pride skozi boj, napore in eksperimentiranje, da bi lahko bila pot do rešitve demokratična in organska. Smer prizadevanj in bojevanja naj bi temeljila na uveljavljnih zgodovninskih primerih.
303.341

urejanj