'''Tabor''' je manjša [[fortifikacija]] (utrdba), ki je bila značilna za [[srednji vek]]; predvsem za obdobje [[turški vpadi|turških plenitev]] današnjega [[Slovenija|slovenskega]] ozemlja.
Osnovo za tabor je ponavadipo navadi predstavljala [[cerkev]] na [[topografski vrh|vrhu]] kakšne večje vzpetine ([[hrib]]a), ki so jo za potrebe [[obramba|obrambe]] obdali z enostavnim [[obrambni zid|obrambnim zidom]]. Ta oblika fortifikacije je nastala, ko lokalni [[fevdalni gospod]] ni mogel oz. ni hotel zagotoviti obrambe določenega ozemlja, zato so podaniki morali samo zagotoviti svojo obrambo. PonavadiPo navadi so bili to le začasni, hitro sestavljeni zidovi iz takoj razpoložljivega materiala ([[les]], ruševine, v skrajnem primeru so podrli kakšno bližjo [[zgradba|zgradbo]] oz. uporabili [[nagrobnik]]e,...). Tako zgrajeni tabori so bili ponavadipo navadi majhni in so tako lahko sprejeli le manjše število ljudi (ponavadipo navadi le [[prebivalstvo|prebivalce]] ene [[vas]]i). V krajih, kjer je bila možnost turških [[vpad]]ov večja, so ponekod uvedli posebni [[davek]] oz. [[delovno obveznost]], s katero so zagotovili stalno [[obzidje]]. Na splošno ti tabori niso imeli večje [[vojaštvo|vojaške]] vrednosti, saj so bili slabo utrjeni, branili so jih slabo [[orožje|oboroženi]] [[kmet]]je, bili so omejeni na majhen prostor, ki je omejeval tudi količino [[oskrba|oskrbe]] ([[hrana]], [[pijača]],...).
Poleg obrambne naloge so tabori, ki so bili nameščeni na večjih vzpetinah, imeli tudi nalogo obveščanja ostalih naselbin. Tako je prvi tabor, ki je opazil nevarnost, prižgal [[kres]], ki je bil viden daleč na okoli. Bližnji tabor je zagledal prižgani kres in nato prižgal še svojega. Ta veriga se je nato nadaljevala, dokler celotna [[dežela]] ni bila obveščena o nevarnosti. S tem so lahko hitro [[mobilizacija|mobilizirali]] vojsko in odgovorili na nevarnost.
