Tretji izraz zanj je tudi '''eremit''', kar pride od gr. besede éremos - puščava.
Že v [[prva stoletja krščanstva|prvih stoletjih krščanstva]] ([[3. stoletje]]) ločimo dva tipa [[meništvo|meništva]], [[anahoret|anahoretski]] in [[cenobit|cenobitski]]. Anahoreza v grščini pomeni odmik v samoto, zato so anahoreti tisti, ki so se umaknili od sveta. PonavadiPo navadi so se zatekli v [[puščava v Egiptu|puščavo v Egiptu]], čeprav jih srečamo tudi v [[Palestina|Palestini]] in nekoliko kasneje v [[Evropa|Evropi]]. Strogo puščavništvo, tudi [[eremit|eremitstvo]], pomeni, da so posamezniki živeli življenje v [[samota|samoti]], strogi [[askeza|askezi]], [[molitev|molitvi]] in [[razločevanje duhov|razločevanju duhov]] ter tudi ob delu, pletenju vrvi, košar. [[puščavnik|Puščavske očete]] poznamo tudi v [[polanahoret|polanahoretskih]] skupnostih, ki so se enkrat na teden zbrale pri skupnem [[bogoslužje|bogoslužju]] in obedu, včasih so takrat tudi dobili osnovne življenjske potrebščine (vodo), nato pa so se spet razšli v [[samota|samoto]]. V teh središčih so zato že imeli tudi kakšen skupni prostor, včasih shrambo... Za očeta [[puščavnik|puščavništva]] velja [[Sveti Anton Puščavnik|sv. Anton]], poznamo pa tudi nekaj asketinj, [[puščavska mati|puščavskih mater]].
