Velika nagrada Tripolija 1933: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
dp |
→Poročilo: dp |
||
Vrstica 36:
==Poročilo==
===Nastanek legende===
[[Slika:Naslovnica Männer, Frauen und Motoren. Die Erinnerungen des Mercedes- Rennleiters Alfred Neubauer.jpg|thumb|
[[Slika:Plakat Velike nagrade Tripolija 1933.jpg|thumb|332px|right|Plakat za dirko]]
Zgodba o tej dirki je bila velikokrat povedana. Pojavlja se v knjigah in revijah ''Sports Car Graphic'', ''Ford Times'', ''Car and Driver'', ''Autosport'', ''Automobile Quarterly'', ''Road & Track'', ''Motor Sport'' in ''Power and Glory'', ki so jih napisali renomirani avtorji, kot so [[Charles Proche]], [[William Court]], [[Charles Fox]], [[Eoin Young]], [[Richard Garrett]], [[Chris Nixon]], [[Mark Hughes]] in [[Rob Walker]]. Za vse pa je vir zgodbe športni direktor [[Mercedes-Benz]]a, [[Alfred Neubauer]], ki jo je objavil leta [[1958]] v svoji knjigi ''Männer, Frauen und Motoren. Die Erinnerungen des Mercedes- Rennleiters Alfred Neubauer'' v posebnem poglavju. Neubauer, ki se dirke sploh ni udeležil, je bil znan pripovedovalec zgodb, katerim je včasih kaj tudi dodal, da so bile bolj zanimive, na primer odgovoren je tudi za legendo o ''Srebrnih puščicah'', ki naj bi po njegovo nastala na dirki [[Eifelrennen 1934]], a ne temelji na resničnih dogodkih.
Vrstica 45:
Samozavestni [[Egidio Sforzini]], predsednik lokalnega avtomobilističnega kluba, ''Automobile Club di Tripoli'' (ACT), poskusi ponovno z organizacijo dirke, tokrat na bolj ''evropskem'' dirkališču, zgledovali se je po znamenitih dirkališčih tistega časa, kot so bili [[Autodrome de Linas-Montlhéry|Montlhéry]], [[AVUS]] in celo [[Nürburgring]]. Toda proračun ni velik in je na voljo le zaradi cilja promocije kolonije, dirkališče naj bi bilo le turistična atrakcija. Med tem italijanski motošportni novinar razmišlja o novem dirkališču [[Mellaha]] in zelo popularni [[konjske dirke|konjski dirki]] ''Irish Sweepstakes'', kjer so gledalci lahko sodelovali v loteriji, glavno nagrado je dobil lastnik številke, z žrebom so jih podelili med prijavljene gledalce, ki jo je nosil zmagovalni konj. [[Giovanni Canestrini]] si je podoben sistem lahko predstavljal tudi za [[avtomobilizem|avtomobilistične]] dirke in ga je pred dirko leta 1933 predstavil [[Egidio Sforzini|Egidiu Sforziniju]], uredniku že tedaj popularne italijanske športne revije ''[[La Gazzetta dello Sport]]''. Z loterijo bi dobili dodaten denar za izgradnjo dirkališča, ki ga zdaj v veliki meri financira ACT, ob tem pa bi to prineslo veliko medijsko pozornost Tripoliju, pa tudi privabilo bi veliko število gledalcev. Sforzini je Canestrinijevo idejo sprejel, tudi ker je bil zaslužen že za format dirke [[Mille Miglia]], in si zamisli res moderno dirkališče s štartnim [[semafor]]jem, foto-elektronskim merjenjem časa ter prostornimi zgradbami tako za dirkače, kot tudi gledalce.
[[Slika:Loterijski listek Velike nagrade Tripolija 1933.jpg|thumb|332px|right|Loterijski listek za dirko]]
Canestrini tako s privoljenjem Sforzinija, idejo posreduje governerju Emilii de Boni, ki ga je poznal že pred [[Prva svetovna vojna|Prvo svetovno vojno]]. De Bono, ki je bil kmalu imenovan za kolonialnega ministra v vladi, je prav tako navdušen na idejo o loteriji in mu obljubi pomoč, kar je ključno za uresničitev njegove ideje, ki jo de Bono posreduje tudi višjim organom, nazadnje pa pride do [[Benito Mussolini|Benita Mussolinija]], ki se pozanima o konjski dirki ''Irish Sweepstakes'' in idejo osebno odobri. [[13. avgust]]a [[1932]] na jahti ''Nave Reale Savoia'', [[Kralj Vittorio Emanuele III]] podpiše kraljevi dekret 1147 s katerim odobri loterijo. Loterijski listki bodo prodajani po dvanajst [[Lira (Italija)|lir]], dobiček pa bo uporabljen za promocijo Libije in financiranje dirke. De Bono med tem zasede nov položaj v vladi, toda tudi novi guverner [[Pietro Badoglio]] je naklonjem loteriji. Projekta ''Lotteri dei Milioni'' in ''Corsa dei Milioni'' lepo napredujeta. Prve loterijske listke prodajo [[oktober|oktobra]] 1932, v prodaji pa so do [[16. april]]a [[1933]]. Ni znano koliko je z njihovo prodaji loterija zaslužila, vsekakor pa je bil ogromen znesek za tedanje razmere, saj je bil večji od 15.000.000 lir, kar je pomenilo kar nekaj več kot milijon prodanih loterijskih listkov. Canestrini je odredil, da gre 1.200.000 lir ACT, 550.000 lir za štartnine in nagrade ter 6.000.000 lir zmagovalcem loterije, od tega 3.000.000 za tiste, ki so imeli na loterijskem listku številko zmagovalca dirke, 2.000.000 in 1.000.000 pa za tiste, ki so imeli na loterijskem listku številko drugo oziroma tretje uvrščenega dirkača. Tudi nagrade za dirkače so bile za tiste čase zelo velike, financirale so se iz že omenjenih 550.000 lir. V tistem času so bile nagrade za dirkače na večini dirk bolj simbolične, dobilo pa jih je le prvih nekaj dirkačev, več denarja pa so dobili kot štartnino. V tem primeru pa je bilo denarja dovolj tudi za vse, ki so dirko končali pri vrhu, zato so se je udeležila praktično vsa moštva, še posebej italijanska. Torej je bilo porabljeno 7.750.000 lir, kar je morda približno polovica zasluženega denarja, za preostali denar pa ni znano, kje je končal.
===Žrebanje===
Potrdila za vse prodane loterijske listke so z vse države poslali v [[Tripoli]] nekaj dni po prenehanju njihove prodaje. Žreb je potekal v soboto [[29. april]]a, osem dni pred dirko. Nadziral ga je guverner [[Pietro Badoglio]]. Za vsakega od tridesetih dirkačev na dirki, [[Giuseppe Bianchi]] se je šele po žrebanju umaknil z dirke, so izžrebali določen loterijski listek, katerih lastniki so bili o tem obveščeni s [[telegram]]i. Do dirke je bilo še osem dni, kar je bilo dovolj časa za potencialne dobitnike, da lahko načrtujejo porabo denarja, za organizatorja pa, da morda zmanjšajo možnost izplačina nagrad. Žrebanje, ki je potekalo dan pred dirko za {{Vn|Alessandrie|1933}}, je bil razlog za slabšo udeležbo dirke, pa tudi da [[Achille Varzi]] ni smel nastopiti, čepral je dirkal na prostem treningu.
===Sestanek===
Tu se začnejo stvari, tudi zaradi velikanskih denarnih vložkov, zapletati. [[Aldo Santini]] v svoji biografiji Nuvolarija iz zapisov s svojega intervjuja z Varzijem rekonstruira dogodke okoli dirke. Varzi, ki z laganjem ne bi ničesar pridobil, veljla za kredibilen vir o dirki. Ob tem pa je še [[Johnny Lurani]] poročal o Canestrinijevih dodatnih pojasnilih. Na dan žrebanja je [[Tazio Nuvolari]] kontaktiral Canestrinija, ki sta oba bila prisotna v [[Alessandria|Alessandrii]]. Canestrini je kasneje pojasnil, da je bil predmet pogovora načrt poti na dirko za Veliko nagrado Tripolija in loterija. Čeprav Santini navede, da so biti tam prisotni tudi lastniki loterijskih listkov za Nuvolarija, Varzija in [[Baconin Borzacchini|Borzacchinija]], pa to ni bilo točno. Njegova nava je bila, da so končno poročilo dirk sestavili kasneje v pisarni med tem, ko je ga je večina ostalih športnih novinarjev na sami dirki. Canestrini še pravi, da ne pozna pravega pomena Nuvolarijeva kazanja s prstom nanj na štartni vrsti v Alessandrii, ko je povedal, da naj se spomni sestanka v [[Rim]]u. Kasneje še pove, da mu je Varzi pojasnil, da so v bistvu govorili le o loterji.
Trije dirkači, Nuvolari, Varzi in Borzacchini, trije lastniki njihovih loterijskih listkov in Canestrini so se dejansko sestali, ampak v [[Rim]]u v tednu pred žrebanjem v hotelu ''Massimo D'Azeglio'' ob postaji Termini. Lastnik hotela, [[Ettore Bettoja]], ki je bil tudi dirkač, je bil gostitelj sestanka. Canestrini pove, da je bil dam povabljen kot nevtralna oseba, ki bi lahko uredila morebitne konflikte. Po nekaterih poročilih naj bi bil Bettoja celo notar, ki je overovil pogodbo, toda v resnici je bil gostitelj, ki je le priskrbel prostor za sestanek. Tudi [[Johnny Lurani]] zapiše, da je bil Canestrini nekakšen mediator v poganjanjih med lastniki loterijskih listkov. Ni znano kako so se trije lastniki izžrebanih loterijskih listkov spoznali, možno pa je, da je Nuvolari o tem govoril s Canestrinijem v Alessandrii, toda sam tega ni priznal. [[Valerio Moretti]] zapiše, da je bil lastnik loterijskega lista s število Nuvolarija Alberto Donati iz komune [[Cellino Attanasio]]. Lastnik listka s številko Varzija naj bi bil Enrico Rivio iz [[Pisa|Pise]], kar je znano le na podlagi Neubauerjeve knjige, ali Arduino Sampoli iz [[Siena|Siene]], kot poroča Moretti. Lastnik loterijskega lista z Borzacchinijevo številko pa je bil Alessandro Rosina in [[Piacenza|Piacenze]]. Med temi tremi lastniki loterijskih listkov je Canestrini izpogajal sklenitev dogovora. Varzi navede, da je bil namen sestanka tudi, kako bi si med seboj (kasneje so postali znani kot ''The Six'' - Šesterica) razdelili denar, da ne bi kršili športnih pravil. Sestanik ni bil tajen, saj je [[15. maj]]a revija ''Moteri, Aero, Cicli e Sport'' poročala o tem sestanku, pa tudi da je nekdo ponudil [[Pietro Ghersi|Pietru Ghersiju]] 1.000.000 lir, če bo zmagal, [[Henry Birkin]] pa naj bi dobil ponudbo med 70.000 in 100.000 lir. Moretti poroča, da je Šesterica ustanovila nenakšno društvo, ki naj bi vsem izplačalo šestino nagrade, če bi eden on njihovih treh dirkačev zmagal. Za to idejo je najbolj zaslužen Donati. Dirkači bi tako dobili polovico nagrade, ki bi si jo enakovredno razdelili, prav tako tudi lastniki loterijskih listnkov. Dirkači pa bi lahko obdržali svojo štartnino in nagrade. Po sklenitvi dogovora, je Canestrini spisal pogodbo, ki so jo vsi podpisali, nato pa overovili pri notarju. Direktor lokalne banke ''Banca Nazionale del Lavoro'' je spravil dokument do primernega trenutka, nato pa je bil spravljen v bančni sef.
Najpomembnejša podrobnost dokumenta je bila, da ni določal razpleta dirke, kar potrdita tako Canestrini, kot tudi Lurani. Določeno je bilo le, da ne glede na to, če zmaga Nuvolari, Varzi ali Borzacchini, vsak član Šesterice dobi 500.000 lir, če pa bi dosegli dvojno zmago pa bi bil znesek na osebo 833.000 lir. Že pred sestankov so športni časniki poročali o namenu in verjetnem izkupičku sestanka, le ''La Gazzetta dello Sport'' ne. To je bilo pomenljivo, saj je bil motoršportni urednik [[Giovanni Canestrini]]. La Gazzetta tudi o samem sestanku in celotni aferi nasploh praktično ni poročala. Moretti potoča, da je eden od Šesterice, morda pa kar vsi, podaril Canestriniji avtomobil [[Fiat Balilla]]. Kljub vsemu, pa je bil dogovor popolnoma legalen, čeprav moralno vprašljiv. [[Enzo Ferrari]], šef moštva [[Scuderia Ferrari]], ki ni sodeloval na sestanku, je - glede na poročilo Morettija - Nuvolariju naročil, naj medijem jasno pove, da Scuderia Ferrari ni sodelovala v tem dogovoru. Ni pa jasno, ali je bil Enzo Ferrari jezen zaradi visokih morebitnih nagrad Šesterice, ali morda zaradi vprašljive moralnosti takega dogovora.
Šesterica je prišla na dirko, več drugih dirkačev pa je takoj nedvoumno izrazilo nezadovoljstvo na takšnim dogovorom. Posebej [[Giuseppe Campari]] in [[Luigi Fagioli]], oba iz tovarniškega moštva [[Officine Alfieri Maserati]], sta še posebej napadla Varzija in Nuvolarija ter jima povedala, da sta zdaj še bolj odločena zmagati na dirki, s čemer bi uničila ''zarotniško koalicijo''. Zanimivo pa Lurani kasneje poroča, da sta bila Campari in [[Carlo Gazzabini]] zavrnjena s strani obeh lastnikov njunih številk za podoben dogovor. Campari in [[Henry Birkin]] sta tako sklenila dogovor, da bosta poskusila uničiti napore ''zarotnikov''. Gazzabini je bil še posebej oster ter celo grozil Varziju in Nuvolariju. Canestrini poroča, da mu je Varzi odgovoril: »''Počni kar hočeš, jaz bom le vozil svojo dirko''.« Še posebej Nuvolari je bi zelo presenečen nad sovražnostjo nad Varzijem, Borzacchinijem in njim samim. V poskusu, da bi umiril duhove, je Nuvolari ostalim dirkačev obljubil polovico svojega deleža, Canestrini pa še poroča, da je nato na Varzijevo vprašanje, kako lahko da takšno obljubo, odgovoril, da ker se ne da z vsemi naenkrat dogovoriti za sistem delitve ''pol-pol'', dogovor enostavno ne more veljati. Lurani ne omenja meta kovanca, ki bi naj določil zmagovalca, toda to zgodbo zapiše Canestrini. Varzi je dobro vedel, da so Campari in ostali računali na njegovo rivalstvo z Nuvolarijev, zaradi katerega bi morda kaj lahko oba odstopila. Canestrini poroča, da ga je na dan dirke poiskal Varzi in izrazil dvome, da bi Nuvolari lahko pozabil na veliko denarno nagrado, in v žari borbe Šesterici zapravil denar. Varzi in Canestrini sta to povedala tudi Nuvolariju. Slednji naj bi predlagal, da naj zmagovalca med njim in Varzijem določi met kovanca, saj naj bi bila nagrada pomembnejša od zmage same. Varzi se naj bi strinjal, Canestrini vrgel kovanec, ki naj bi določil Varzija za zmagovalca med tem, ko Borzacchini sploh ni vedel za to.
==Rezultati==
| |||