Pitagora: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
+ vsebina |
||
Vrstica 18:
Njegovo delo je sicer nemogoče ločiti od ostalih pitagorejcev, ker Pitagora sam ni napisal ničesar. Tudi domnevno njegove knjige, Tri knjige in Zlati verzi, so skoraj zagotovo ponaredki s konca antike ali iz prvih stoletij krščanske dobe. <ref>Reale, Reale (2002): Zgodovina antične filozofije, - 1. del, Studia humanitatis, Ljubljana, str. 71</ref>
Bil je versko-nravni reformator in je bil eden prvih, ki je odločno zavrgel nauk [[hilozoisti|hilozoistov]], ki so imeli za svetovni princip snov in niso delali razlike med njo in silo, on pa je postavil načelo, da je za gibanje, razčlenjevanje in oblikovanje v vesoljstvu odločilno le matematično število. Kot matematik se je bavil tudi z akustiko in spoznal, da je višina glasu ob isti napetosti strun obratno sorazmerna z njihovo dolžino. S filozofskim razglabljanjem o glasbi je našel tako imenovano harmonijo sfer - učil je, da se deset svetov na nebu stalnic med ubranim zvenenjem suče drug okoli drugega, da pa človeško uho te čudovite godbe ne sliši. <ref>Sovré, Anton (2002): Stari Grki, Slovenska matica, Ljubljana, str. 157</ref>
=== Matematika ===
Vrstica 29 ⟶ 31:
Pitagora je učil, da sta [[število]] in [[mera]] bistvo stvari. Znana so njegova števila. Raziskoval je [[prijateljsko število|prijateljska števila]]. V sorodstvu števil [[220 (število)|220]] in [[284 (število)|284]], ki sta križno enaki vsoti svojih [[delitelj]]ev, je videl prispodobo človeškega prijateljstva. Težko je reči, kaj je bila zasluga samega Pitagore in kaj so naredili njegovi številni učenci, še posebno pa [[Filolaj]].
Vsako število od 1 do 10 je zanj pomenilo posebno lastnost vesoljstva. Najvažnejše številke so mu bile 1, 2, 3, 4, saj je njih vsota število 10, desetica pa mu je predstavljala skladnost kozmosa. <ref>Sovré, Anton (2002): Stari Grki, Slovenska matica, Ljubljana, str. 157</ref>
Pitagorejci so prvi odkrili, da <math>\sqrt{2}</math> se ne more izraziti z razmerjem dveh števil. Tako ne obstaja [[ulomek]], naj bo še tako zapleten, ki bi dal zmnožek 2, če ga množimo s samim seboj. To je dokazal tudi Evklid.
| |||