Juan Manuel Fangio: Razlika med redakcijama

V [[Formula 1 sezona 1956|sezoni 1956]] je Fangio prestopil k [[Scuderia Ferrari|Ferrariju]], kjer je zamenjal smrtno ponesrečenega Ascarija. S tremi zmagami in dvema drugima mestoma na sedmi dirkah je osvojil še svoj četrti naslov prvaka. Na zadnji in odločilni dirki za naslov prvaka za [[Velika nagrada Italije 1956|Veliko nagrado Italije]], je bil Fangio že v izgubljenem položaju po okvari svojega dirkalnika, toda nesebično mu je svoj dirkalnik odstopil moštveni kolega [[Peter Collins]], tako da sta si razdelila točke za drugo mesto na dirki, Fangio pa je osvojil naslov prvaka tri točke pred [[Stirling Moss|Stirlingom Mossem]]. Ob tem je zmagal še na neprvenstvenih dirkah za {{Vn|Buenos Airesa|1956}} in {{Vn|Sirakuz|1956}}.<ref name="Racing Database"/>

{{quote box|quote=»Še nikoli v življenju nisem dirkal tako hitro in ne verjamem, da bom sploh še kdaj lahko.«|source=Fangio po VN Nemčije 1957<ref>{{cite web |url=http://www.greatcarstv.com/history/maserati-and-fangio-f1-world-champions-in-1957.html |title=MASERATI AND FANGIO F1 WORLD CHAMPIONS IN 1957 |accessdate=[[23. januar]]ja [[2009]] |publisher=www.greatcarstv.com|language = v angleščini }}</ref>|width=25%|align=left}}

V naslednji [[Formula 1 sezona 1957|sezoni 1957]] se je vrnil k Maseratiju, kjer je dirkal z znamenitim dirkalnikom [[Maserati 250F|250F]], s katerim je dirkal že v prvi polovici sezone 1954. Sezono je začel odlično z zmagami na prvih treh dirkah sezone, nato pa je na dirki za [[Velika nagrada Velike Britanije 1957|Veliko nagrado Velike Britanije]] zaradi okvare motorja odstopil. Nato je prišla negova najznamenitejša dirka za [[Velika nagrada Nemčije 1957|Veliko nagrado Nemčije]], kjer je z najboljšega štartnega položaja štartal slabo in padel na tretje mesto za oba Ferrarija [[Mike Hawthorn|Hawthorna]] in [[Peter Collins|Collinsa]], toda že v tretjem krogu se je prebil v vodstvo. Nato je v trinajstem krogu ob prednosti pol minute zapeljal na postanek v bokse, ki se je ponesrečil, in Fangio se je vrnil na stezo 50 sekund za Ferrarijema. S stalnim postavljanjem najhitrejših krogov, končni v dvajsetem krogu je bil kar enajst sekund hitrejši od konkurence, je le dva kroga pred koncem dirke ujel Ferrarija in ju prehitel, ter s prednostjo treh sekund zmagal, ter si s tem že zagotovil svoj peti naslov prvaka. Ta vožnja Fangia velja za eno najboljših v [[Zgodovina Formule 1|zgodovini Formule 1]].<ref name=officialsiteprof/>