Simfonija št. 9 (Beethoven): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m robot Dodajanje: cs:Symfonie č. 9 (Beethoven) |
m pnp (pridruži se še ti) |
||
Vrstica 1:
'''[[Simfonija]] št. 9 v d [[Mol (glasba)|molu]], [[opus]] 125 '''
Zdi se, da je [[Ludwig van Beethoven]] ([[1770]]-[[1827]]) svojo 9. simfonijo snoval skozi vse življenje, saj so se v tem delu zgostila vsa skladateljeva človeška in glasbena spoznanja. Beethoven si je svoje življenje prizadeval, da bi glasbeni izraz ukrojil po vzvišenih [[humanizem|humanističnih]] idealih, v katere je sam brezpogojno verjel. Plemeniti ljudje njegove dobe so verjeli v bratstvo med ljudmi in v prihodnost osvobojenega človeka bolj, kot se to lahko posreči nam po zgodovinskih izkušnjah zadnjih dveh stoletij. Že leta 1792 je mladega Beethovna v rojstnem [[Bonn]]u profesor [[Eulogius Schneider]] ogrel za [[Johann Christoph Friedrich Schiller|Schiller]]jevo [[Oda radosti|Odo radosti]]. Občečloveško sporočilo pesnitve se ga je globoko dotaknilo. Leta 1812 jo je hotel uglasbiti v obliki [[uvertura|uverture]] s [[pevski zbor|zborom]]. Enega od njenih [[verz]]ov je vključil v [[libreto]] svoje edine [[opera|opere]] ''Fidelio''.
Leta 1822 si je v beležnico po [[Švica|švicarski]] ljudski pesmi zapisal glavno temo četrtega stavka simfonije. Ustvarjanje '''9. simfonije''' je trajalo skozi vse leto 1823, Beethoven pa se je za uporabo zbora in solistov v [[finale|finalu]] dokočno odločil šele potem, ko je že dokončal prve tri stavke. Obliko simfoničnega stavka z zborom in [[klavir]]jem je sicer razvil že leta 1808 v svoji ''Koralni fantaziji'', op.80, vendar je bila uporaba velikega zbora in [[vokal]]nih [[solist]]ov v klasični simfoniji za tiste čase s formalnega stališča nekaj nezaslišanega in je predstavljala veliko tveganje. Vendar je skladatelj po titanskem prvem stavku, ki zaradi skrivnostnega lebdenja padajočih čistih [[interval (glasba)|intervalov]] učinkuje kot nezemeljska [[glasba sfer]], po [[kontrapunkt]]ično zapleteni motoriki hitrega [[scherzo|scherza]] in po sanjski viziji poduhovljene človečnosti, ki jo predstavlja tretji stavek, moral najti sredstva, primerna za upodobitev njegove trdne vere v radostno prihodnost človeštva.
| |||