|
}}
'''Sveta Lucija''' je krščanska [[svetnica]], * [[284]], [[Sirakuze]], današnja [[Sicilija]], † [[304]], Sirakuze, prav tam.
[[Image:El Greco 036.jpg|thumb|[[El Greco]]:Sveti Martin in berač]]
[[Image:stopinja.jpg|thumb|Stopinja sv. Martina]]
'''Sveti Martin iz Toursa''' je krščanski [[svetnik]], * [[316]], [[Panonija]], današnja [[Madžarska]], † [[8. november]] [[397]], Candes, današnja [[Francija]].
Sveta Lucija (tudi Lukia), je bila premožna mlada krščanske mučenka, ki jo kot svetnico častijo tako [[katoliška Cerkev|katoliški]] kot tudi [[pravoslavna Cerkev|pravoslavni]] [[kristjan]]i. Njen god praznujemo [[13. december|13. decembra]] , ko je po starem [[julijanski|julijanskem]] koledarju najdaljša noč v letu. Poleg je zaradi imena, ki prihaja iz besede "lux" ([[luč]], svetloba) tudi zavetnica vseh slepih in slabovidnih .
<br />
Martin se je rodil okoli leta 316 v [[Sabaria|Sabariji]] v Panoniji (današnji [[Szombathely]], Madžarska). Njegov oče je bil častnik [rimska vojska|rimske vojske]]. Družina se je že kmalu po Martinovem rojstvu preselila v Ticinum (danes [[Pavia]], [[Italija]]).
Saint Lucy je ena izmed zelo redkih svetnikov, ki jih praznujejo pripadniki luteranskih Cerkva, posebej še med skandinavski narodi, ki na dan svete Lucije praznujejo njen [[god]] s številnimi elementi germanskega poganstva.
Čeprav njegova starša nista bila kristjana, je Martin že kot otrok spoznal [[krščanstvo]] in se pri 10 letih odločil za vstop v [[katehumenat]] (uvajanje v krščanstvo). Želel si je postati [[puščavnik]].
Takrat pa mu je oče preskrbel vojaško službo, zato se je Martin pridružil rimski vojski, ki je odhajala v [[Galija|Galijo]] (današnjo Francijo). Martin je kmalu postal častnik.
Iz tega časa je dogodek, ki je dokončno začrtal Martinovo usodo. V mrzlem zimskem jutru je pred mestnimi vrati mesta Samarobriva (danes [[Amiens]] - severno od [[Pariz]]a, Francija) srečal berača. Ker ni imel nič drugega, kar bi mu lahko podaril, je prerezal na pol svoj topli vojaški plašč in podaril eno polovico beraču. To dejanje je bilo zanj prvi korak spreobrnitve. Kmalu po tem je bil [[krst|krščen]] in je pustil vojaško službo.
Odšel je v [[Poitiers]] in postal učenec [[Sveti Hilarij iz Poitiersa|sv. Hilarija]]. Po nekaj letih se je Martin odpravil misijonarit v rodno Panonijo, kjer se je začel širiti [[arianizem]]. Arijanski škofje so ga kmalu pregnali in Martin se je umaknil na otok Gallinara (pri mestu Albengo, Italija), kjer je dolgo živel kot puščavnik. Okoli leta 350 se je vrnil v Poitiers k sv. Hilariju. V bližnjem kraju [[Ligugé]] si je postavil puščavniško celico, ki se je v poznejših stoletjih razvila v znamenit samostan.
Njen življenjepis nam pravi, da je bila Lucija [[kristjan]]ka v času [[Dioklecijan]]ovega preganjanja. Zaradi obljube devištva Bogu, je zavrnila poroko s poganom in je svojo doto razdala ubogim, Njen nesojeni mož jo je kot kristjanko ovadil guvernerju Sirakuz. Miraculously unable to move her or burn her, the guards stabbed and killed her. Ker je čudežno niso mogli ne premakniti ne sežgati, so jo stražarji zabodli in tako ubili.
Leta [[371]] (ali po nekaterih virih 372) so ga izvolili za [[škof|škofa]] v [[Tours]]u (severno od Poitiersa) - pri ljudeh je bil namreč zelo priljubljen zaradi skromnosti. Legenda pripoveduje, da je v svoji skromnosti zavrnil škofovsko mesto in se vernikom skril, njegovo skrivališče pa so izdale [[gos]]ke z gaganjem. Tudi ko je sprejel mesto škofa, je ostal neizmerno skromen. Ni se preselil v škofovsko palačo, pač pa je živel z menihi v revnih kočah pred mestnimi vrati (iz teh koč je pozneje nastal slavni samostan Marmoutier). Do smrti je bil škof Martin znan zlasti po svojem zavzemanju za reveže in po nasprotovanju pomehkuženi duhovščini, ki se je v tistem času vedno bolj oddaljevala od Kristusovega zgleda skromnosti.
Umrl je 8. novembra 397 v kraju [[Candes] (severno od Toursa). Njegov pogreb je bil [[11. november|11. novembra]] - obletnico pogreba obhajamo kot godovni dan. Na njegovem grobu so postavili kapelo in kasneje baziliko, ki je bila ves srednji vek znana romarska pot. Sprva je bilo ohranjenih tudi veliko njegovih [[relikvije|relikvij]], pozneje pa so jih večino uničili [[hugenoti]]. Martinov plašč je bil dolgo časa francoska državna oziroma dvorna relikvija. Shranjen je bil v dvorni kapeli [[Sainte Chapelle]] v [[Pariz]]u. Današnje ime te zgradbe pravzaprav izhaja iz latinske besede za plašč (cappa, capella) in torej pomeni "plaščarna", pozneje pa se je to ime začelo uporabljati tudi za druge podobne stavbe - [[kapela|kapele]].
== Upodobitve ==
Svetega Martina najpogosteje uprizarjajo, kako še kot vojak deli plašč z beračem, njegova običajna spremljevalka pa je goska. Sicer ima škofovske insignije in knjigo.
Sveti Martin je tudi upodobljen na doslej najstarejših najdenih [[freska]]h na Slovenskem iz obdobja [[romanika|romanike]], in sicer v cerkvi [[Župnija Šmartno na Pohorju|sv. Martina na Pohorju]].
== Češčenje in običaji ==
Čaščenje svetega Martina je pri nas razširjeno zlasti po vinorodnih krajih.
Martinovo ([[11. november]]) je po ljudskem prepričanju dan, ko sveti Martin iz mošta dela vin'.
[[Martinovanje|Martinovanja]] in "Martinje" so znani po vsej Sloveniji od Istra do Prekmurja.
== Stopinja sv. Martina ==
Najstarejši zapis o njej je iz petega stoletja. Po srednjeveških zapisih naj bi ji pred smrtjo iztaknili oči.
Na poti sv. Martina od rodne Sabarije do Toursa postavljajo "stopinje sv. Martina" na krajih, ki so povezani s sv. Martinom. Gre za manjše skulpture, ki jih vgradijo na vidno mesto v zgradbi ali na tlaku. V Sloveniji so doslej (do 11.11.2007) postavljene tri. Prva v [[Ljubljana|Ljubljani]] pri [[Slovenski etnografski muzej|Etnografkem muzeju]], druga na cerkvi [[Župnija Šmartno na Pohorju|sv. Martina na Pohorju]] in tretja na [[Pokopali%C5%A1ka_cerkev_sv._Martina%2C_Domanj%C5%A1evci|cerkvi sv. Martina]] v [[Domanjševci]]h.
Do leta [[1861]] so bile njene relikvije v cerki, njej posvečeni v [[Benetke|Benetkah]]; po rušenju, so bile prenešene v cerkev San Geremia (Svetega Jeremije).
== Besedila ==
| 