Koncentracijsko taborišče Ljubelj: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 10:
 
 
Komandant taborišča SS je bil Julius Ludolf. Pod njegovim vodstvom se je začelo pretepanje jetnikov, tako imenovana »Corridas. Jetniki so morali neprestano opravljati najtežja dela, medtem ko so jih njihovi pazniki venomer pretepali. Ker se je gradbeno podjetje že kmalu začelo razburjati, da je toliko jetnikov nesposobno dela, zaradi prehudih udarcev, je Ludolfa že avgusta 1943 nadomestil Jakob Winkler. Tudi pod njegovim vodstvom ni bilo nič bolje. Govori se celo, da se je situacija poslabšala za jetnike. Civilnim delavcem, ki so delali tudi v predoru, je bil prepovedan kontakt z jetniki. Vseeno pa so jim pomagali, tako da so, na primer, pretihotapili pisma in pakete v taborišče in tako vzpostavili povezavo med ujetniki in zunanjim svetom ter njihovimi družinami. Eden tistih civilnih delavcev je bil Janko Tišler, ki se je kot mnogo drugih, priključil partizanom in svoj čas v taborišču zapisal v knjigi »Das Loibl KZ« (prevod: Koncentracijsko taborišče Ljubelj). 4. decembra 1943 so skopali predor, tako daleč, da so imeli majhno povezavo iz ene strani na drugo. Leto kasneje je bil predor že tako velik, da so se lahko prva vozila peljali skozi vanj. Slabi ali dela nesposobni delavci so bili poslani v Mauthausen, kar je pomenilo zanj gotovo smrt. Zdravnik taborišča Sigbert Ramsauer je bil odgovoren za določitev jetnikov, ki so šli nazaj v Mauthausen. Usmrtil je okoli 30 ljudi z injekcijo bencina v srce, ker je menil, da ne bi preživeli transporta v Mauthausen. Ta postopek je imenoval »lepa smrt«. Dodatno k tem, je uporabljal jetnike za svoje poskuse.