Koncentracijsko taborišče Ljubelj: Razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
 
 
Dodatno so sklenili pogodbe z SS, ki je bila odgovorna za pridobitev »delavnih sil«. 1561 metrov dolg predor naj bi nadomestil edino takratno povezavo, majhno cesto z do 28% nagibom. Na obeh straneh Ljubelja so zgradili koncentracijsko taborišče. Manjše ljubeljsko taborišče na severu in večje taborišče na jugu. Na južni strani so začeli z vrtanjem predora že marca leta 1943, medtem ko na severni strani šele junija istega leta. Dodatno k jetnikom je bilo še zaposlenih okoli 660 civilnih delavcev. Ti so prišli delno prostovoljno in delno prisiljeno na Ljubelj. Nekateri od njih so bili poslani v Nemški rajh preko »Service du Travail obligatoire« od Vichy režima. Prva polovica jetnikov je prišla na Ljubelj junija 1943. V Mauthausnu so jih naložili na vagone za živino in jih poslali v slovensko mesto Tržič, ki je blizu koncentracijskega taborišča. Prebivalci Tržiča so poskušali jetnikom na skrivaj dati živila in cigarete, medtem ko so jih pripadniki SS natovorili na tovornjake in jih odpeljali na Ljubelj. Večina jetnikov je bila tukaj zaradi političnih razlogov, drugi zaradi odklanjanja prisilnega dela, tretji pa so bili vojni ujetniki najrazličnejših narodnosti. Največji del jetnikov, okoli 800, so bili Francozi. Tem se je pridružilo približno 450 Poljakov, 188 Rusov in 144 Jugoslovanov. Okoli 70 ujetih Nemcev in Avstrijcev so bilobili, saj večina, lopovi in roparji. Ti so imeli vodilne pozicije v taborišču ali pa jim je bilo dodeljeno saj lažje delo. Ostali jetniki so prišli iz Češke, Norveške, Luksemburga, Grčije, Belgije in Nizozemske. Leta 1944 so deponirali 15 judovskih ujetnikov iz Madžarske na Ljubelj. Že po nekaj tednih so jih poslali nazaj v Mauthausen.
 
 
Brezimni uporabnik