Svobodno tržaško ozemlje: razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
 
S [[Spomenica o soglasju (1954)|Spomenico o soglasju]] iz leta [[1954]] (t.i. ''londonski sporazum'') je STO prenehalo obstajati, cona A je bila priključena Italiji, cona B pa [[Socialistična federativna republika Jugoslavija|Jugoslaviji]]. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z [[Osimski sporazum|Osimskim sporazumom]], ki sta ga podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija [[10. november|10. novembra]] [[1975]] v italijanskem mestu [[Osimo]].
 
Kljub temu, da je so v coni B živeli pretežno Slovenci in Italijani (tudi uradna jezika sta bila slovenščina in italijanščina), je južni del (tj. od Mirne do Savudrije) cone B kaj kmalu prišel pod hrvaško upravo. Do danes še ni znano, zakaj je takratna povojna komunistična oblast to sploh dovolila. Sicer pa so nekateri zaselki južno od reke Dragonje še danes predmet spora med Hrvaško in Slovenijo.
 
Po drugi svetovni vojni in v letih, ki so sledila razdelitvi STO, se je večje število (okoli 200.000) [[Italijani|Italijanov]] odločilo zapustiti [[Istra|Istro]] in [[Rijeka|Reko]] ter se preseliti v Italijo. Razlogi so bili različni: nekatere so vodili ekonomski razlogi, drugi so podpirali fašistični režim, tretje so z ustrahovanjem prisilili k odhodu, četrti so preprosto želeli živeti v matični državi. Na jugoslovanski strani so izseljenci znani kot [[optant]]i (iz [[latinščina|lat]]. ''optare'', »izbrati«), na italijanski kot [[ezul]]i (iz lat. ''exilium'', »izgon«). Približno 30.000 Italijanov se je odločilo ostati in danes predstavljajo italijansko manjšino v [[Slovenija|Sloveniji]] in [[Hrvaška|Hrvaški]].
445

urejanj