Zlata ptica: Razlika med redakcijama

Zlata ptica je ljudska pravljica. Uvrščamo jo pod slovensko ljudsko slovstvo, ki se je ohranjalo z ustnim izročilom. Slovenska ljudska pravljica velja za najvišjo in najstarejšo obliko ljudske umetnosti. Ukvarja se predvsem z ljudskim verovanjem, razlaganjem pojavov v naravi in z zgodovinskimi junaki. Osnova zanje je prepričanje ljudi, da se dobro poplača ter slabo kaznuje (to vidimo na razlagi treh sinov). Menjavata se resnični (kralj, sinovi) in namišljeni svet (zlata ptica, govoreči medved, zlato perje, ipd.). Zraven ljudi nastopajo še živali, ki imajo čudežne lastnosti, saj znajo govoriti, imajo čarobno moč ter pomagajo ljudem. Je anonimna. Avtorjasaj njenih delavtorja ne poznamo. RasteLahko izbi ljudstvarekli, vda ljudstvo.je Delaavtorjev soveč, prehajalasaj odko roduse doje rodu,pravljica prenašala iz kraja v kraj in iz časa v čas so se dodale značilnosti okolja v katerem se je pripovedovala. Pri tem so se včasih jezikovno, včasih tudi oblikovno in vsebinsko spremenila. Tako so ob istem delu nastale [[inačice]] ali [[variante]]. Variant Zlate ptice je veliko, kar je dokaz, da se je pravljica pripovedovala na različnih koncih Slovenije ter v različnih časovnih obdobjih.

Začetke ljudskega slovstva, kamor uvrščamo tudi ljudske pravljice, lahko najdemo že v srednjem veku, v poganskih časih. Iz poganskih časov izhajajo predvsem bajeslovni motivi. Najbolj se je razmahnilo v poznem srednjem veku, ko so nanj vplivali zgodovinski dogodki (npr.: turški boji). Prve vesti o ljudkem slovstvu imamo iz 16.stoletja razvijalo pa naj bi se do začetka 19.stoletja. Nato se je pismenost začela razširjati, ljudsko slovstvo pa je izgubljalo na svojem pomenu. V tem odbobju je nastala tudi pravljica Zlata ptica.