Poredni zajček: Razlika med redakcijama

 

[[Branka Jurca]] se je rodila 24. maja 1914, v Koprivi pri Sežani. Po 1. svetovni vojni se je družina preselila v [[Maribor]], kjer je Branka obiskovala osnovno šolo in učiteljišče. Po nekaj letih brezposelnosti je dobila službo učiteljice v Slovenskih Goricah pri Sv. Jakobu. Med 2. svetovno vojno se je preselila v Ljubljano, kjer se je leta 1941 pridružila Osvobodilni fronti, za kar je dobila Partizansko spomenico. Po 2. svetovni vojni je zapustila učiteljski poklic in za nekaj časa postala urednica otroške revije [[Ciciban]], kasneje pa tudi urednica revije Otrok in družina. Po nekaj letih dela v uredništvu se je posvetila predvsem pisanju otroške in mladinske literature. Večina njenih del je polna doživetij otrok in mladostnikov, ta doživetja so iz resničnosti in iz dogodkov, ki jih je pisateljica doživela v svojem otroštvu, mladosti in obdobju poučevanja. Njena dela lahko delimo na pravljice za majhne otroke, šegave partizanske zgodbe, črtice o živalih, opise šolskih dogodivščin in zgodbe za odraščajočo mladino.

 

 

 

Nekega prvega pomladnega dne je sonce in zelena trata zvabila Tinko iz hiše. Odšla je proti gozdu, kjer pa je sredi trate obstala, saj je vanjo gledal zajček. Zajček se ni prav nič bal in s Tinko sta se kmalu spoprijateljila. Skupaj sta tekala, se prekopicevala, se lovila in skrivala za grmovjem in drevesi, skupaj sta se celo umivala, jedla in spala. Dnevi so bežali in bližal se je dan, ko bo moral zajček skrbeti za družino in se ne bosta mogla več videti in se igrati skupaj. Nekega dne se je Tinka razjezila in zacepetala z nogami. Ko jo je mama vprašala zakaj cepeta, je Tinka obtožila zajčka, s katerim se je tako rada igrala. Čez nekaj dni sta se z zajčkom znova spoprijateljila, tekala sta okrog, se lovila in skrivala. Nekega jutra je Tinka pila belo kavo in jedla [[kruh]] z maslom. Bingljala je z [[noga]]mi in se presedala, kava pa je pljusknila čez rob skodelice. Potem so se odprla vrata in vstopil je bratec. Zagledal je veliko lužo kave na tleh in jo okregal, Tinka pa je spet obtožila porednega zajčka. Prijateljstva z zajčkom tudi to ni skalilo, spet sta se lovila, skrivala in prekopicevala. Nekega popoldneva si je Tinka zaželela žogo tako močno, da jo je vzela otrokom in jo skrila v grmovje. Otroci so spraševali Tinko, kje je [[žoga]], Tinka pa je še tretjič obtožila porednega zajčka. Poiskala je zajčka in zahtevala, da otrokom vrne žogo. Zajček seveda ni ničesar vedel o žogi, ker je ni skril. Okregal je Tinko in ji povedal, da prijatelji ne lažejo. Povedal ji je tudi, da so doma dobili zajčke, da ni več časa za igro in da se ne bosta več videla. Zajček je odskakljal, Tinka pa ga je zaman klicala. Nato se je obrnila in odšla po žogo ter jo vrnila otrokom. Od tistega dne se ni več izgovarjala na porednega zajčka.

 

 

 

-Branka Jurca, Poredni zajček, Mladinska knjiga, Ljubljana 1975