Arhitektura ARM: Razlika med redakcijama

ARM2 je vključeval 32-bitno podatkovno vodilo, 26-bitni pomnilniški prostor in šestnajst 32-bitnih registrov. Programska koda se je morala nahajati v prvih 64 [[megabyte|Mbyte]], saj je bil [[programski števec]] omejen le na 26 bitov saj je bilo zgornjih 6 bitov uporabljenih za statusne zastavice. ARM2 je bil verjetno najbolj preprosto uporaben 32-biten procesor na svetu, z le 30.000 [[tranzistor]]ji (primerjaj z Motorolinim šest let starejšim 68000 modelom z 70.000 tranzistorji). Večina te enostavnosti izvira iz dejstva da procesor ni uporabljal mikrokode (predstavlja okoli eno-četrtino do eno-tretjino modela 68000) in, da kot večina procesorjev tistega časa ni vseboval [[predpomnilnik]]a. Ta preprostost je vodila k majhni električni porabi, vendar boljši zmogljivosti kot Intelov 80286. Naslednik, ARM3, je bil narejen z 4KB predpomnilnika, kar je še izboljšalo zmogljivost.

 

 

Novi Apple-ARM je sčasoma postal ARM6, prvič izdan leta 1991. Apple je uporabil ARM 610 kot osnovo za Apple Newton PDA. Leta 1994, Acorn upoabi ARM 610 za glavni CPU v njihovem Risc PC računalniku. [[DEC]] je licenciral ARM6 arhitekturo (kar je povzorčilo rahlo zmedo saj so proizvajali tudi [[DEC Alpha]]) in razvil [[StrongARM]]. Pri 233 MHz je ta CPU porabil le 1 [[watt]] energije (novejše različice porabijo še manj). To delo je bilo kasneje dano [[Intel]]u kot tožbeni dogovor in Intel je izkoristil priložnost, da je posodobil svojo starajočo linijo [[i960]] s StrongARM. Intel je kasneje razvij svojo visoko zmogljivo implementacijo znano pod [[XScale]], ki je bila kasneje prodana [[Marvell]]u.