Redakcija: 01:48, 6. december 2008 uredi Archangel (pogovor \| prispevki) Administratorji 14.881 urejanj pp. + np. + slika + iw. ← Starejše urejanje		Redakcija: 02:04, 6. december 2008 uredi razveljavi Archangel (pogovor \| prispevki) Administratorji 14.881 urejanj ktger+ Novejše urejanje →
Vrstica 48: ~~'''~~=== Aerobna in anarobna biodegradacija PCB~~'''~~ === Biodegradacijo v glavnem razdelimo na dva procesa: 1) #V aerobnem okolju (prisotnost kisika): vključuje reakcije z mono in dioksigenazami, v zadnjem delu reakcije se vključi še voda. Proces imenujemo oksidativna deklorinacija ali hidrolitična dehalogenizacija. 2) #V anaerobnem okolju (odsotnost kisika): akceptorji elektronov so anorganske snovi – nitrati, sulfati, CO. Proces imenujemo reduktivna deklorinacija. Teoretično bi morali na koncu biodegradacije ostati le še CO<sub>2</sub>, H<sub>2</sub>O in klor, glavni produkt pa je kljub temu benzoat. Proces vključuje odstranitev atomov klora iz bifenilnih obročev in razpad ter oksidacija preostalega. Trdoživost PCB se povečuje s stopnjo kloriranosti bifenilnih obročev. Vrstica 59: ''====Aerobna razgradnja''==== Prva poročila o bioremedaciji segajo v leto [[1973]], ko sta raziskovalca Achmed in Foclet poročala o vrsti bakterije iz rodu ''Achromobacter'', ki naj bi razgrajevala več vrst izomerov PCB. Sledila so poročila o drugih rodovih npr. ''Nocardia'', ''Pseudomonas'', ''Alcaligenes'' in ''Acinetobacter'', ki naj bi vsebovali bakterije sposobne biodegradacije. Te bakterije naj bi v glavnem razgrajevale mono- di- in triklorobifenile, le malo je takih, ki razgrajujejo visoko klorirane bifenile. Odkrili so namreč, da so bifenili z več kot tremi klorovimi atomi na obroču bolj odporni na razgradnjo, predvsem če so ti na mestih 2,2´ ali 2,6´. Po raziskavah sodeč se zdi , da je v vseh primerih razgradnje končni produkt benzoat. Vendar se nadaljna razgradnja le tega razlikuje od vrste do vrste bakterije. Vrstica 78: ''====Anaerobna razgradnja''==== Znanstveniki so naredili velik korak naprej z opazovanjem globljih delov rečnih sedimentov v PCB onesnaženi reki Hudson v ZDA. Ugotovili so namreč, da imajo preiskovani PCB drugačno sestavo od ostalih, ki so jih našli na kopnem. Po dolgotrajnem raziskovanju ali so razlike posledica fizikalnih procesov kot so npr. adsorbcija, izhlapevanje ali samo premikanje reke ali pa je to mogoče mikrobiološko spodbujeni proces, se je pokazalo, da je sprememba strukture molekule posledica reduktivne deklorinacije v anaerobnem okolju sedimenta. Anaerobna biodegradacija je značilna za najbolj klorirane ter meta in para substituirane PCB. Pokazalo se je tudi, da so bile na različnih delih sedimenta tudi drugačne oblike deklorinacije. Slednje je še posebej nasprotovalo trditvam, da bi lahko fizikalni procesi vplivali na strukturo molekule. Kljub mnogim raziskavam, se je le malo zvedelo o organizmih, ki anaerobno razgrajujejo PCB. Do leta 1990 je bila izolirana bakterija s to sposobnostjo. Vrstica 89: ''===Vplivi na hitrost biodegradacije''=== - Prisotnost različnih ogljikovih spojin zavira biodegradacijo PCB. Te postanejo namreč primarni vir energije za mikoroorganizme. Lahko pa se zgodi, da se nekatere snovi razgrajujejo delno ali popolnoma, čeprav ima organizem že svoje primarni vir energije. Ta fenomem imenujemo kometabolizem ali kooksidacija. Vrstica 100: == Viri == * Brock T.D., Madigan M.T., Martinko J.M. (2006). ''Biology of microorganisms''. Pearson Education International, str. 647-655. * Herman S.(1990). "Selekcija mikroorganizmov, ki razgrajujejo PCB, in poskus opredelitve njihovih genetskih elementov." ''Medicinski razgledi, 4'', str. 421-429. Vrstica 106 ⟶ 105: * http://wvlc.uwaterloo.ca/biology447/ * http://www.cfr.washington.edu/classes.esc.518/Lectures/aer%20PCB%20degrad.pdf [[Kategorija:Klorove spojine]] [[cs:Polychlorované bifenyly]]

Poliklorirani bifenili: Razlika med redakcijama