Poliklorirani bifenili: Razlika med redakcijama

'''Poliklorirani bifenili''' (PCB) so umetne organske spojine iz skupine kloriranih cikličnih ogljikovodikov. So ksenobiotiki in ena najbolj toksičnih snovi, kar jih je ustvaril človek. Gre za tekočino rumenkaste barve z zelo karakterističnim in neugodnim vonjem. Draži sluznico grla, nosa in oči ter je dokazano kancerogena.

Molekula PCB je rezultat utrditve atoma klora[[klor]]a (Cl) na molekulo bifenila (nekateri jo imenujejotudi difenil). Bifenil vsebuje 12 atomov ogljika[[ogljik]]a (C) in 10 atomov vodika[[vodik]]a (H). S postopkom kloriranja bifenila v prisotnosti katalizatorja dobimo poliklorirani bifenil, ki vsebuje različno število atomov klora.

PCB so ksenobiotiki, kar pomeni, da te spojine v naravi niso nikoliprisotni obstajale,in sose sintetične.jih mora pridobiti sintetično.

Zaradi razlik v obliki molekul se vsaka molekula PCB obnaša drugače. Razlikujemo težko in lažje klorirane PCB, odvisno od koncentracije klora, ki ga vstavijo pri proizvodnji. Pri sintezi PCB nastajajo dioksini in dibenzofurani, ki se smatrajoveljajo za najbolj toksične spojine na svetu.

• Dielektrična* dielektrična sredstva za transformatorje, motorne in energetske kondenzatorje, kondenzatorje za razsvetljavo,

• * sredstva za termoizolacijo,

• * sredstva za maziva (hidravlična olja, mazila za črpalke),

• * aditivi za plastične mase,

• * aditivi za barve, lake, lepila, sukanec, kavčuk, tekstil, papir itd.,

• * aditivi pri pripravi pesticidov[[pesticid]]ov in insekticidov,

• * dodatki za impregnatorje.

Leta [[1865]] so odkrili prvo molekulo PCB-ja v katranski smoli, prvič pa je bila sintetizirana leta [[1881]]. DoIndustrijska 1914.proizvodnja se je začela leta so[[1929]] v okolje[[ZDA]], odvrgliuporabljali večjepa količineso ga v proizvodnji izolacije. PCB-ja, karse je takratod dvigniloleta [[1930]] do sredine osemdesetih let uporabljal v elektroindustriji. Za komercialno rabo so se uporabljale mešanice z višjim velikodeležem prahuklora, sajki so bolj obstojne. Proizvajali so jih pod različnimi imeni, eno izmed njih je poginiloArochlor, velikoki številose pticje uporabljal tudi v [[Slovenija|Sloveniji]].

PCB lahko zaidejo v zrak, vodo in tla med njihovo izdelavo, uporabo ali preko različnih nesreč. Najpogosteje pa pridejo v vodo z industrijskimi odplakami ter odpadnimi napravami, ki vsebujejo te okolju nevarne snovi. Tako se kopičijo v mulju, sedimentih rek in morijmorjih. Od tu pridejo v vodne organizme in preko prehrambenih verig še v ostale organizme. V človeški organizem vstopajo skozi prebavila, dihala in kožo. O vplivih onesnaženosti okolja s PCB na človekovo zdravje obstajajo še vedno deljena mnenja glede obsega nevarnosti in poškodb pri človeku. Sumi pa se, da PCB, ko pride v človekovo telo, povzroča kromosomske spremembe, tumorje in raka (kožni, črevesni), slabšanje imunskih procesov ter pospešuje sterilnost.

Dokazano je, da zaradi bioakumulativnosti PCB v mastnemmaščobnem tkivu in krvni plazmi človeka, prihaja do pojavov klorovih aken, prebavnih motenj, poslabšanja vida, spremembe pigmenta na koži inter poškodb sluznice nosa, grla in oči.

Ker so PCB-ji izredno toksični, so njihovo uporabo sredi osemdesetih let prepovedali. V [[EU]] so določili obvezno ravnanje PCB in si za cilj postavili odstranitev vseh naprav (večjih od 5 dm² ), ki vsebujejo PCB, do leta [[2010]].

Največje okoljsko onesnaženje s temi snovmi v Sloveniji predstavlja kontaminacija področja (z vodotoki) v bližini nekdanje tovarne kondenzatorjev [[Iskra]], pri [[Semiču]]. Najbolj se je onesnažila reka [[Krupa]], ki so jo hoteli uporabiti kot vir za regionalni vodovod. PCB-ji so prišli v reko preko odpadnih vod Semiške tovarne in škartiranih izdelkov. Proizvodnja PCB je trajala do [[1983]], ko so preusmerili proizvodnjo.

Glede na to, da v našem prostoru ne uporabljamo več kloriranih herbicidov in pesticidov ter drugih izdelkov, ki vsebujejo PCB, namostaja po sanaciji v Semiču ostaja še stalna nevarnost onesnaževanja okolja s PCB s piralenskimi transformatorji in kondenzatorji.

Bioremediacija je obdelovalni postopek, ki temelji na naravnih procesih, pri katerih [[mikroorganizmi]] spremenijo okoljsko onesnaževanje v tleh, podtalnici in sedimentih do neškodljivih končnih produktov. Bioremediacija je za svojo nizko ceno izredno učinkovita metoda odstranjevanja nečistoč, v nekaterih primerih pa je to edina praktična rešitev za čiščenje. Konvencionalne remediacijske metode za kontaminirana tla in podtalnico so počasne, drage, povečujejo število ogroženih lokacij ter izpostavljajo ljudi. Bioremediacija pa temelji na naravno potekajočih biogeokemijskih procesih (tj. [[oksidacija]] in [[redukcija]]).

Bioremediacijska okolja so največkrat večfazna, heterogena in neizenačena. V tleh naprimer so kontaminanti vezani na delce prsti, so raztopljeni v talni tekočini ali pa so del talne atmosfere. Mikrobi morajo biti prisotni v dovolj velikem številu, pomembna pa je tudi njihova raznolikost, da lahko opravijo pričakovane, pogosto zelo raznolike naloge.

* Brock TDT.D., Madigan MTM.T., Martinko JMJ.M. (2006). ''Biology of microorganisms''. Pearson Education International, 2006; 19:str. 647-655.

* http://wvlc.uwaterloo.ca/biology447/