Ajdi: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 5:
V [[literaturi]] najdemo Ajde onačene kot [[velikane]], ki so imeli človeško [[podobo]].
Kakor je tudi za [[velikane]] značilno so bili [[močni]], ne pa [[pametni]], saj si niti orodja niso znali narediti.
 
== O Ajdih v Mežiški dolini ==
 
[[Hči]] nekega Ajda se je rada sprehajala. Dvakrat je šla tudi skozi Leše pri Prevaljah v Mežiški [[dolini]], kjer si je nabrala [[kamenja]], da bi se [[doma]] lahko z njim igrala. A vselej jo je, ko je dospela na Leše, poklical [[oče]], pa je spustila kamenje iz [[predpasnika]] in pohitela k očetu. Iz kamenja, ki ga je tako Ajdova hči dvakrat izsula iz predpasnika, so pozneje sezidali [[cerkev]] na Lešah.
 
Nekoč je ta Ajdinja zagledala na polju [[orače]]. Pobrala je [[orače]], [[plug]], [[brano]] in [[vole]] v predpasnik in jih odnesla očetu, da ji pove, kakšni [[črvicki]] so to, ki razrivajo zemljo.
Oče jo je poučil:
»To so [[ljudje]], [[zarod]], ki bo ostal, mi bomo pa vsi pomrli. Ne smemo jim storiti nič žalega. Nazaj jih nesi!«
Pogovor je slišal [[ded]] in poklical [[vnukinjo]]. Ded zaradi starosti ni več tako dobro videl, da bi mogel razločiti velikost ljudi. Zato jih je le rahlo potipal, a pri tem zlomil [[hlapcu]] roko. Rekel je, naj vtakne eden izmed oračev prst med njegove tri prste, da bo spoznal, kako [[krepki]] so ljudje.
[[Gospodar]] je brž izdrl branšek iz [[brane]] in ga vtaknil med tri Ajdove [[prste]]. Ta jih je stisnil in prelomil branšek na dvoje. Nato je pohvalil gospodarja:
»[[Majhen]] si že, majhen, a [[čvrst]] si še kljub temu!«
Ajdinja je nesla potem orače nazaj na [[njivo]] in jih po naročilu rahlo položila na zemljo. Kljub temu pa so si [[voli]] zavoljo padca iz višine polomili [[noge]].
 
Poznejši Ajdov rod se je menda v Mežiški dolini [[pokristjanil]]. Sezidal si je na Papeževem na Lešah trdno [[graščino]]. Tudi obe cerkvi na Lešah je postavil Ajdovski rod na Papeževem. Cerkvico sv. Ane je sezidala Ajdinja, zgornjo pa njen mož. Imela sta samo eno [[kladivo]], kdor ga je rabil, se je nagnil k drugemu ponj, tako ni bilo treba nobenemu prekiniti [[dela]].