Igo Gruden: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Grudy (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
{{bioslika|islike=Igo1.jpg |opis=''Igo Gruden ''|napis=''Igo Gruden ''}}
'''Igo (Ignacij) Gruden''', [[Slovenci|slovenski]] [[pesnik]] in [[pravnik]], * [[18. april]] [[1893]], [[Nabrežina]] pri Trstu, † [[29. november]] [[1948]], [[Ljubljana]].
 
Bil je prvi od desetih otrok Franca Grudna in Justine Košuta. [[Franc Gruden]] in [[Justina Gruden|Justina Košuta]] sta se poročila leta [[1890]] in se po poroki nastanila v Nabrežini. Franc (po domače ''Dudkovi'') je bil star 25 let in je izhajal iz premožne družine, ki je imela posestvo, trgovino, restavracijo in bila tudi solastnica [[kamnolom]]a, Justina (po domače ''Devanarjevi'') pa je bila stara 21 let. Prvi od desetih otrok se je rodil Ignacij (v krstni knjigi domače [[župnija|župnije]] [[sv. Rok]]a je zapisan kot Ignatius) - imenovan Igo (ime je dobil po Francetovem očetu). Ostali otroci v družini pa so bili: Franc, Josip, Olga, [[Dora Gruden|Dora]], Polda, Danila, Oskar, Dušan in NedaNada.
 
Med leti [[1899]] in [[1903]] je v domači vasi obiskoval [[osnovna šola|osnovno šolo]], zatem pa enoletno pripravnico za gimnazijo v [[Trst]]u. Med leti [[1904]] in [[1912]] se je izobraževal na nemški gimnaziji v [[Gorica|Gorici]]. Svoj prvi literarni prispevek, pemicopesmico ''Zimski večer'' je objavil leta [[1907]] v madinskem listu ''Zvonček''. Po [[matura|maturi]] (1912) je začel sodelovati z revijami ''Slovan'', ''Naši zapiski'' in ''Ljubljanski zvon''. Leta [[1913]] je vpisal študij [[pravo|prava]] na [[Dunaj]]u, vendar ga je moral zaradi vpoklica v [[vojska|vojsko]] že naslednje leto prekiniti. Dve leti je bil vojak na frontah in v zalednih položajih, napredoval pa je do [[poročnik|poročniškega]] [[čin]]a. Leta [[1916]] je bil težko ranjen na [[Soška fronta|Soški fronti]]. Zdravil se v [[Ljubljana|Ljubljani]] in [[Gradec|Gradcu]], kjer je leta [[1917]] nadaljeval študij prava. V tem času je svoje pesmi objavljal v revijah ''Ljubljanski zvon'', ''Dom in svet'', ''Književni jug'' itd. Leta [[1918]] je v Ljubljani spoznal svojo prvo veliko ljubezen, [[Čehi|češko]] [[opera|operno]] [[pevec|pevko]] [[Hana Pirkova|Hano Pirkovo]]. Vpisal se je na ''Karlovo univerzo'' v [[Praga|Pragi]], hkrati pa redno obiskoval Hano, ki je delovala v [[OsjekOsijek]]u. Do leta [[1922]] je živel na relaciji Praga-Nabrežina-Osijek-Ljubljana. Leta [[1919]] je objavil prvo politično sporno ''Pesem iredentistov'' (v reviji ''Slovenski narod''), naslednje leto pa je izdal dve pesniški zbirki, ''Narcis'' in ''Primorske pesmi''. Leta [[1921]] je bil med obiskom v Nabrežini aretiran in za nekaj dni zaprt v sežanskem [[zapor]]u. Isto leto je [[doktorat|doktor]]iral v Pragi.
 
Leta [[1922]] se je zaposlil kot pripravnik na Deželnem [[sodišče|sodišču]] v Ljubljani, kjer se je nastanil za stalno, z izjemami krajših bivanj v [[Kamnik]]u in v tujini. Isto letaleto je izdal otoškootroško pesniško zbirko ''Miška osedlana''. Po opravljenem pravosodnem izpitu ([[1923]]) je postal [[odvetnik|odvetniški]] pripravnik, samostojni odvetnik pa leta [[1929]]. V zakonski stan je stopil z [[Ada Hayne|Ado Hayne]] ([[1930]]), pranečakinjo pesnika [[Heinrich Heine|Heinricha Heineja]], v naslednjem letu se jima je rodila hči [[Marija]] (Mika).
[[Slika:Pepca_Igo.jpg|thumb|right|250px|Igo Gruden in žena Pepca (levo)]]
Leta [[1932]] je prekinil sodelovanje z ''Ljubljanskim zvonom'' in se pridružil skupini, ki je ustanovila književno revijo ''Sodobnost''. V naslednjih letih se je kot član slovenske delegacije udeležil mednarodnega kongresa [[PEN klub]]ov v [[Dubrovnik]]u, obiskal [[Bolgarija|Bolgarijo]] ([[1934]]), kjer je utrdil prijateljske vezi s tamkajšnjimi književniki. Z njimi je sodeloval vse do smrti. Isto leto se je ločil od žene. Naslednjo življenjsko sopotnico si je našel v Pepci Zajc, s katero se je poročil leta [[19381945]]. [[banovina|Banovinsko]] nagrado in nagrado ljubljanske mestne občine mu je prinesla pesniška zbirka ''Dvanajsta ura'' ([[1939]]).
 
Grudnovo časopisno polemiziranje in pravniško delo je imelo tudi politične posledice. Bil je član pripravljalnega odbora ''Društva prijateljev Sovjetske zveze'' ([[1940]]), naslednje leto je bil odvetnik [[Tone Hace|Toneta Haceta]], najbolj drznega predvojnega zločinca na Slovenskem. Po okupaciji [[Jugoslavija|Jugoslavije]] se je pridružil gibanju [[OF]]; takrat mu je v [[Beograd]]u umrla mati. V vojnem času je kot odvetnik-branilec sodeloval na mnogih procesih zoper aktiviste in simpatizerje OF, med drugim tudi na znanem [[Preserski proces|Preserskem procesu]]. Konec leta [[1942]] je bil aretiran in zaprt v ''Belgijski vojašnici'', nato pa interniran v taborišču ''Visco'' v [[Furlanija|Furlaniji]], ''Chiesonuova'' v bližini [[Padova|Padove]] in naposled na [[otok]] [[Rab]], kjer je dočakal [[kapitulacija|kapitulacijo]] [[Italija|Italije]] in osvoboditev otoka. Tako je postal upravnik tamkajšnje bolnišnice. Leta [[1944]] se je skupaj z drugimi taborišcnikitaboriščniki umaknil na otok [[Vis]], od tam pa preko [[Apulija|Apulije]] v [[begunsko taborišče|begunska taborišča]] v [[Egipt]]. Naslednje leto se je preko Italije vrnil v Beograd, kjer je po nalogu NOV postal [[urednik]] v slovenskem uredništvu [[Radio Beograd|Radia Beograd]]. Po osvoboditvi Slovenije se je vrnil v Ljubljano, kjer se je končno oženil s Pepco Zajc ([[1945]]) in se zaposlil na Ministrstvu za prosveto. Tega leta je izšla pesniška zbirka ''V pregnanstvo''. Leta [[1946]] je njegova zbirka ''V pregnanstvo'' doživela ponatis, hkrati pa je izšla zbirka ''Pesnikovo srce''. Rodil se je sin Primož, leto pred Grudnovo smrtjo pa še sin Aleš. Leta [[1947]] je prejel tudi [[Prešernova nagrada|Prešernovo nagrado]]. V svojem zadnjem življenjskem obdobju se je ukvarjal s prevajanjem, zlasti bolgarskega pesništva. Oblasti ''Cone A'' Svobodnega tržaškega ozemlja mu niso dovolile obiska rojstnega kraja Nabrežine.
 
[[1. december|1. decembra]] [[1948]] je bil pokopan na ljubljanskih [[Žale|Žalah]].