Godfrej Bouillonski: Razlika med redakcijama

 

 

 

Godfrej se je ves čas bojeval tudi za oblast na svojih posestih, ki mu jih je Henrik hotel vzeti. Matilda Toskanska, vdova njegovega strica, je zahtevala, da posesti pripadejo njej. Znotraj družine je imel še več drugih sovražnikov, ki so imeli enake zahteve, zato sta mu prišla na pomoč brata Evstahij in Baldvin. Po dolgih bojih in dokazovanju zvestobe kralju Henriku IV. je Godfrej leta [[1087]] dobil nazaj vojvodino Spodnjo Loreno. Postal je Godfrej V., [[vojvoda]] Spodnje Lorene. Godfrej kljub utrditvi položaja niti v Nemškem kraljestvu niti drugje v Evropi ne bi imel velike moči, zato se je odpravil na [[Prva križarska vojna|prvi križarski pohod]].

{{glavni|Prva križarska vojna}}

Leta [[1095]] je novi papež [[Urban II.]] pozval na sveto vojno proti [[muslimani|muslimanom]], ki so zasedli [[Jeruzalem]] in druga sveta mesta v [[Sveta dežela|Palestini]]. Križarska mrzlica je zajela celo Evropo, delno zaradi papeževega vpliva, delno pa zato, ker je bila v Evropi množica [[plemstvo|plemičev]], ki so kot drugorojeni in tretjerojeni sinovi, tako kot Godfrej, iskali priložnost izven Evrope. Papež je vsem udeležencem križarske vojne obljubil odpustitev vseh grehov, govorilo pa se je tudi o obširnih ozemljih, ki bi jih bilo treba vzeti muslimanom.

 

V osvojenem mestu je bilo treba vzpostaviti vlado, zato je bil [[22. julij]]a [[1099]] v cerkvi Svetega groba posvet. Mesto kralja so najprej ponudili [[Rajmond IV. Touluški|Rajmondu Touluškemu]], ki je ponundo zavrnil. S tem je verjetno hotel pokazati svojo pobožnost, istočasno pa je najbrž upal, da bodo plemiči kljub upiranju izvolili prav njega. Godfrej, ki je po obleganju Antiohije postal bolj priljubljen od Rajmonda, se za svojo pobožnost ni bal, zato je ponudbo, naj postane posvetni vladar, brez oklevanja sprejel.

 

 

Med svojim kratkim vladanjem je moral Godfrej braniti novo Jeruzalemsko kraljestvo pred [[Fatimidi]] iz [[Egipt]]a. Fatimide je porazil avgusta [[1099]] v [[Bitka pri Askalonu|bitki pri Askalonu]]. Soočal se je tudi z odporom jeruzalemskega [[patriarh]]a [[Dagobert iz Pise|Dagoberta iz Pise]], ki je bil Tankredov zaveznik. Čeprav so križarji že skoraj osvojili Askalon, je Godfrej preprečil, da bi si mesto prisvojil Rajmond St.Gilleski in mesto je ostalo še nekaj let v muslimanskih rokah.

Leta [[1100]] je bil Godfrej prešibek, da bi lahko razširil ozemlje Jeruzalemskega kraljestva. S svojimi zmagami leta [[1099]] in vojaškimi pohodi leta [[1100]] je kljub temu prisilil Akko, Askalon, Arsuf, Jaffo in Cezarejo, da so mu plačevali davke. Medtem so spori z Dagobertom še trajali, vendar je vsebino sporov težko odkriti. Dagobert je verjetno poskušal vrniti Jeruzalem pod papeževo oblast, vendar njegove namere niso povsem jasne. O sporih še največ pove [[Viljem iz Tira]], pa še pri njem naletimo na težave. Viljem je edini, ki pravi, da je Dagobert hotel prisiliti Godfreja, da papežu odstopi Jeruzalem in Jaffo, drugi kronisti, na primer [[Albert iz Aachna]] in Ralf iz Caena, pa namigujejo, da sta tako Dagobert kot njegov zaveznik Tankred Godfreju prisegla, da bosta za njegovega naslednika priznala samo enega od njegovih bratov ali enega od njegovih krvnih sorodnikov. Ne glede na to, kakšne načrte je imel Dagobert, se je vsebina prisege izpolnila. Ko je Godfrej umrl, je bil Dagobert v Haifi in ni mogel preprečiti, da ne bi [[25. december|25. decembra]] [[1100]] za novega kralja okronali Godfrejevaga brata [[Baldvin I. Jeruzalemski|Baldvina]].

 

 

Umrl je v Jeruzalemu, potem ko je dolgo trpel zaradi bolezni.

 

 

Godfrej je bil prvi jeruzalemski vladar, zato je njegov lik v kasnejših zgodbah močno idealiziran. Opisan je kot vodja križarskih pohodov, jeruzalemski kralj in zakonodajalec, ki je ustanovil jeruzalemsko sodišče. Bil je eden od idealnih vitezov, znanih kot Devet krepostnih. V resnici je bil samo eden od vodij križarskega pohoda, med katerimi so bili tudi [[Rajmond IV. Touluški]], [[Bohemond I. Antioški|Bohemond Tarantski]], [[Robert Flandrijski]], [[Štefan Bloiški]] in Baldvin Bouillonjski. Med njimi je bil tudi papeški legat [[Ademar iz Puya]], Godfrejem mlajši brat [[Baldvin I. Jeruzalemski]], ki je bil njegov naslednik in prvi naslovni kralj Jeruzalemskega kraljestva, porotna sodišča pa so bila rezultat postopnega razvoja.

 

 

[[Viljem iz Tira]], ki je živel v [[12. stoletje|12. stoletju]], ko je bil Godfrej že legenda, je bil prepričan, da je bil Godfrej izjemno močan. V [[Kilikija|Kilikiji]] naj bi se v rokoborbi spopadel celo z medvedom in ga premagal. V drugi zgodbi je z enim zamahom z mečem obglavil [[kamela|kamelo]].

[[Torquato Tasso]] je iz Godfreja naredil junaka v pesnitvi ''Gerusalemme Liberata'' (Osvobojeni Jeruzalem).

 

 

V [[Händl]]ovi prvi operi ''Rinaldo'' ([[1711]]) je Godfrej prikazan kot Goffredo.

Godfrej igra zudi ključno vlogo v knjigi ''Železna sulica'' Stephena Lawheada.

 

* [[Viljem iz Tira]]

* Maalouf, Amin, The Crusades Through Arab Eyes, 1984

* Godfrey of Bouillon, katoliška enciklopedija New Advent, 29. april 2007

* Godfrey of Bouillon, Internet Medieval Sourcebook: The Crusaders at Constantinople: Collected Accounts, 29. april 2007

 

[[Kategorija:Križarske vojne]]

[[Kategorija:Prva križarska vojna]]