Zgodovina Velike Britanije: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m robot Dodajanje: sq:Historia e Britanisë së Madhe |
m pp |
||
Vrstica 2:
== Vzpon Anglije ==
Pred prihodom [[Rimljani|Rimljanov]] so Britanijo poseljevali [[Kelti]]. [[Julij Cezar]] je napadel Britanijo [[55 pr. n. št.]] - [[54 pr. n. št.]], vendar so bili večji deli osvojeni in [[romanizacija|romanizirani]] šele po [[43|43 n. št.]]. Rimska provinca [[Britanija (rimska provinca)|Britanija]], ki je na severu segala do [[Hadrijanov zid|Hadrijanovega zidu]], je obstajala do [[5. stoletje|5. st.]]. V 5. in [[6. stoletje|6. st.]] so iz severovzhodne [[Irska|Irske]] vdirali v severno Britanijo [[Škoti]]. Ko so njihovi kralji postali tudi kralji [[Pikti|Piktov]], so bili postavljeni temelji škotske države. [[Anglosasi]] so prvič vdrli v Anglijo v 5. st. ter v [[7. stoletje|7.]] in [[8. stoletje|8. st.]] ustanovili številna kraljestva. Od 8. st. dalje so deželo napadali [[Vikingi]] in čeprav jih je kralj Alfred v [[9. stoletje|9. st.]] delno zavrnil, so na vzhodu ustanovili svoja kraljestva. Po kratkotrajnem anglo-danskem kraljestvu kralja [[Knut]]a in njegovih sinov so [[1066]] [[Normani]] osvojili deželo in ustvarili močno centralizirano monarhijo. Anglija je kmalu postala vodilna sila v imperiju, ki je obsegal tudi velike dele [[Francija|Francije]]. Za te svoje posesti se je Anglija vojskovala skoraj ves [[srednji vek]]. Od [[11. stoletje|11. st.]] dalje je bila Škotska vse bolj pod vplivom Anglije. [[Edvard I. Angleški|Edvard I.]] jo je poskušal osvojiti v času sporov za nasledstvo. Po bitki pri Bannockburnu je [[Robert
== Srednji vek ==
V [[srednji vek|srednjem veku]] so se pogosto spopadali za nasledstvo na angleškem prestolu še zlasti v državljanski vojni med rodbinama [[York]] in [[Lancaster]]. K vzponu angleške države je prispeval tudi nastanek [[parlament]]a, čeprav je zelo pogosto prihajalo do sporov med krono in premočnim plemstvom; kralj Ivan je moral plemstvu prepustiti velik del oblasti. Do prihoda [[Henrik VII. Angleški|Henrika VII.]], začetnika dinastije [[Tudor]], na oblast se je moč plemstva že toliko zmanjšala, da se je Anglija lahko uveljavila kot velesila. V času [[Henrik VIII. Angleški|Henrika VIII.]] se je začela [[angleška reformacija]]. Za vlade njegove hčere [[Elizabeta I. Angleška|Elizabete I.]] so se v Angliji pomirili verski spori in dežela je začela ustvarjati kolonialni imperij v Novem svetu, kjer so angleški raziskovalci tekmovali s [[španskimi]].
Ko je škotski [[kralj]] [[Jakob VI. Škotski|Jakob VI.]]
== Kolonializem ==
S kolonialnimi vojnami proti [[Nizozemska|Nizozemski]] v 17. in proti [[Francija|Franciji]] v 18. st. se je [[britanski imperij]] močno povečal. Leta [[1783]] so Britanci izgubili ameriške kolonije, ostala jim je samo [[Kanada]] in [[Antili|antilski otoki]]. Kot nadomestilo za to izgubo se je britanski interes preusmeril na [[Indija|Indijo]], kjer je velik del podceline prišel pod oblast [[Vzhodnoindijska družba|Vzhodnoindijske družbe]]. [[Združeno kraljestvo Velike Britanije in
Velika Britanija je dosegla svoj višek v času vladanja kraljice [[Viktorija I. Angleška|Viktorije]]. Bila je prva dežela, ki je doživela [[industrijska revolucija|industrijsko revolucijo]]. Njeni trgovci so vodili v svetovni trgovini, britanski državniki pa so obvladali svetovno politiko. Britanski imperij je obsegal velik del [[Afrika|Afrike]], Kanado, Indijsko podcelino in [[Avstralija|Avstralijo]] ter [[Oceanija|Oceanijo]].
== Sodobnost ==
S postopnim širjenjem volilne pravice, ki se je začelo z zakonom o reformi [[1832]], se je krepila [[parlamentarna demokracija]]. Oddaljene kolonije, na primer Kanada in Avstralija, so dobile notranjo avtonomijo, ne pa Irska, v kateri so se razvnemala narodno zavedna čustva. Ob koncu 19. stoletja so začele britansko gospodarsko nadvlado ogrožati [[Združene države Amerike|ZDA]], še bolj pa [[Nemško cesarstvo|Nemčija]]. Kosanje s cesarsko Nemčijo je bilo eden od vzrokov za začetek [[Prva svetovna vojna|I. svetovne vojne]].
»Stari dominioni« so izšli iz vojne kot avtonomne države, westminstrski zakon pa je njihovo neodvisnost potrdil. [[Velikonočna vstaja]] na Irskem je pripeljala do delitve otoka. V sestavi Združenega kraljestva je ostala samo [[Severna Irska]], kjer so bili v večini [[protestanti]], vendar so se v 70. in 80. letih 20. st. spet začeli hudi spopadi med katoliškimi republikanci, ki se hočejo združiti z Republiko Irsko, in protestantskimi lojalisti, ki želijo ohraniti vezi z Veliko Britanijo. Za vzdrževanje reda in boj so na Severno Irsko poslali britanske čete. V [[2. svetovna vojna|drugi svetovni vojni]] je Velika Britanija pod vodstvom predsednika vlade [[Winston Churchill|sira Winstona Churchilla]] igrala pomembno vlogo v zmagi nad silami osi, saj se je [[1940]] do [[1941]] sama postavila po robu dotlej nepremagljivi Nemčiji. Po vojni je [[laburisti|laburistična]] vlada [[Clement Attlee|Clementa Attleeja]] vzpostavila »državo blaginje«. Istočasno se je začel britanski kolonialni imperij preoblikovati v [[Britanska skupnost narodov|Britansko skupnost narodov]], v katero se je vključilo okrog 50 neodvisnih držav, začenši z neodvisno Indijo [[1947]]. Ob koncu 80. let 20. st. je bila [[dekolonizacija]] skoraj zaključena in Velika Britanija je prenehala biti svetovna velesila, čeprav je obdržala jedrsko oborožitev. Pod vodstvom konzervativne predsednice vlade [[Margaret Thatcher]] je potekalo obsežno prestrukturiranje gospodarstva. Leta [[1973]] se je Velika Britanija priključila [[EU|Evropski uniji]].
|