Zgodovina Velike Britanije: Razlika med redakcijama

Pred prihodom [[Rimljani|Rimljanov]] so Britanijo poseljevali [[Kelti]]. [[Julij Cezar]] je napadel Britanijo [[55 pr. n. št.]] - [[54 pr. n. št.]], vendar so bili večji deli osvojeni in [[romanizacija|romanizirani]] šele po [[43|43 n. št.]]. Rimska provinca [[Britanija (rimska provinca)|Britanija]], ki je na severu segala do [[Hadrijanov zid|Hadrijanovega zidu]], je obstajala do [[5. stoletje|5. st.]]. V 5. in [[6. stoletje|6. st.]] so iz severovzhodne [[Irska|Irske]] vdirali v severno Britanijo [[Škoti]]. Ko so njihovi kralji postali tudi kralji [[Pikti|Piktov]], so bili postavljeni temelji škotske države. [[Anglosasi]] so prvič vdrli v Anglijo v 5. st. ter v [[7. stoletje|7.]] in [[8. stoletje|8. st.]] ustanovili številna kraljestva. Od 8. st. dalje so deželo napadali [[Vikingi]] in čeprav jih je kralj Alfred v [[9. stoletje|9. st.]] delno zavrnil, so na vzhodu ustanovili svoja kraljestva. Po kratkotrajnem anglo-danskem kraljestvu kralja [[Knut]]a in njegovih sinov so [[1066]] [[Normani]] osvojili deželo in ustvarili močno centralizirano monarhijo. Anglija je kmalu postala vodilna sila v imperiju, ki je obsegal tudi velike dele [[Francija|Francije]]. Za te svoje posesti se je Anglija vojskovala skoraj ves [[srednji vek]]. Od [[11. stoletje|11. st.]] dalje je bila Škotska vse bolj pod vplivom Anglije. [[Edvard I. Angleški|Edvard I.]] jo je poskušal osvojiti v času sporov za nasledstvo. Po bitki pri Bannockburnu je [[Robert BrucenBruce]] utrdil škotsko neodvisnost. Njegov vnuk je bil prvi škotski kralj iz rodbine Stewart. Angleški kralj [[Henrik II. Angleški|Henrik II.]] je zavladal nad Irsko, vendar pa severnega dela niso mogli povsem obvladati vse do prihoda [[protestanti|protestantskih]] priseljencev v [[16. stoletje|16.]] in [[17. stoletje|17. st.]] [[Wales]] si je Anglija priključila postopoma, kljub poskusu Llywelyna II. Gwyneddskega v [[13. stoletje|13. st.]], da bi ustanovili samostojno valižansko državo.

V [[srednji vek|srednjem veku]] so se pogosto spopadali za nasledstvo na angleškem prestolu še zlasti v državljanski vojni med rodbinama [[York]] in [[Lancaster]]. K vzponu angleške države je prispeval tudi nastanek [[parlament]]a, čeprav je zelo pogosto prihajalo do sporov med krono in premočnim plemstvom; kralj Ivan je moral plemstvu prepustiti velik del oblasti. Do prihoda [[Henrik VII. Angleški|Henrika VII.]], začetnika dinastije [[Tudor]], na oblast se je moč plemstva že toliko zmanjšala, da se je Anglija lahko uveljavila kot velesila. V času [[Henrik VIII. Angleški|Henrika VIII.]] se je začela [[angleška reformacija]]. Za vlade njegove hčere [[Elizabeta I. Angleška|Elizabete I.]] so se v Angliji pomirili verski spori in dežela je začela ustvarjati kolonialni imperij v Novem svetu, kjer so angleški raziskovalci tekmovali s [[španskimi]].

Ko je škotski [[kralj]] [[Jakob VI. Škotski|Jakob VI.]]. postal [[1603]] tudi angleški kralj [[Jakob I. Angleški|Jakob I.]], sta se obe kraljestvi sicer združili pod enotno krono, vendar je do popolne spojitve prišlo šele po ukinitvi škotskega parlamenta z zakonom o združitvi z Anglijo. Povod za angleško državljansko vojno v času kralja [[Karel I. Angleški|Karla I.]] so bila nesoglasja o naravi [[protestantizem|protestantske vere]], predvsem pa spori glede pristojnosti parlamenta. Po obdobju [[Commonwealth]]a je kralj [[Karel II. Angleški|Karel II.]] poskušal uvesti [[absolutizem|absolutno]] monarhijo. Poskus [[Jakob II. Angleški|Jakoba II.]], da bi ponovno uvedel katoliško vero, se je končal z njegovim begom in s »slavno revolucijo«, v kateri je prišel na prestol [[Viljem III. Angleški|Viljem III.]] in njegova naslednica kraljica Ana sta se bojevala proti ambicijam francoskega kralja [[Ludvik XIV. Francoski|Ludvika XIV.]], vpletenost Anglije v evropske vojne pa se je nadaljevala tudi po [[1714]], ko so prišli na prestol vladarji iz hannovrske dinastije.

S kolonialnimi vojnami proti [[Nizozemska|Nizozemski]] v 17. in proti [[Francija|Franciji]] v 18. st. se je [[britanski imperij]] močno povečal. Leta [[1783]] so Britanci izgubili ameriške kolonije, ostala jim je samo [[Kanada]] in [[Antili|antilski otoki]]. Kot nadomestilo za to izgubo se je britanski interes preusmeril na [[Indija|Indijo]], kjer je velik del podceline prišel pod oblast [[Vzhodnoindijska družba|Vzhodnoindijske družbe]]. [[Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske|Združeno kraljestvo]], ki je nastalo [[1801]] z združitvijo [[VB|Velike Britanije]] in Irske, se je skoraj neprenehoma vojskovalo z revolucionarno [[Napoleon]]ovo Francijo; vojne je uspešno zaključilo z novimi ozemeljskimi pridobitvami.

Velika Britanija je dosegla svoj višek v času vladanja kraljice [[Viktorija I. Angleška|Viktorije]]. Bila je prva dežela, ki je doživela [[industrijska revolucija|industrijsko revolucijo]]. Njeni trgovci so vodili v svetovni trgovini, britanski državniki pa so obvladali svetovno politiko. Britanski imperij je obsegal velik del [[Afrika|Afrike]], Kanado, Indijsko podcelino in [[Avstralija|Avstralijo]] ter [[Oceanija|Oceanijo]].

S postopnim širjenjem volilne pravice, ki se je začelo z zakonom o reformi [[1832]], se je krepila [[parlamentarna demokracija]]. Oddaljene kolonije, na primer Kanada in Avstralija, so dobile notranjo avtonomijo, ne pa Irska, v kateri so se razvnemala narodno zavedna čustva. Ob koncu 19. stoletja so začele britansko gospodarsko nadvlado ogrožati [[Združene države Amerike|ZDA]], še bolj pa [[Nemško cesarstvo|Nemčija]]. Kosanje s cesarsko Nemčijo je bilo eden od vzrokov za začetek [[Prva svetovna vojna|I. svetovne vojne]].