Jeruzalemsko kraljestvo: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
JAnDbot (pogovor | prispevki)
Octopus (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 48:
Na višku svoje moči se je kraljestvo raztezalo od današnjega [[Libanon]]a na severu do [[Sinaj|Sinajske puščave]] na jugu, na vzhod pa v današnjo [[Jordanija|Jordanijo]] in [[Sirija|Sirijo]]. Ozemlje so poskušali razširiti tudi v [[Egipt]], kateremu so vladali [[Fatimidi]]. Jeruzalemski kralji so imeli delno oblast tudi v drugih [[Križarske države|križarskih državah]]: v grofijah [[Grofija Tripoli|Tripoliju]] in [[Grofija Edesa|Edesi]] ter v kneževini [[kneževina Antiohija|Antiohiji]].
 
[[Muslimani]] se za kraljestvo na začetku niso preveč zanimali, v [[12. stoletje|12. stoletju]] pa je zanimanje zanj začelo rasti. Obudili so idejo svete vojne – [[džihad]]a, se začeli združevati in ponovno osvajati izgubljena ozemlja. [[Saladin]] je leta [[1187]] osvojil [[Jeruzalem]] in do konca [[13. stoletje|13. stoletja]] se je kraljestvo postopoma zmanjšalo na ozek pas ozemlja ob sredozemski obali, ki ga je obvladovalo nekaj utrjenih mest. To obdobje se večkrat omenja kot »"[[Akka|Kraljestvo Akka]]«". Kraljestvu je vladala [[Lusignani|dinastija Lusignanov]] s [[Ciper|Cipra]], ki je imela trdne zveze s [[Tripoli, Libanon|Tripolijem]], [[Antiohija|Antiohijo]] in [[Armenija|Armenijo]]. V kraljestvu so imele velik vpliv tudi italijanske mestne države, predvsem [[Benetke]], [[Pisa]] in [[Genova]] in ne nazadnje tudi [[cesar]]ji [[Sveto Rimsko cesarstvo|Svetega Rimskega cesarstva]].
 
Sosednja muslimanska ozemlja so se v tem času združila pod [[Ajubidi]] in kasneje pod [[Mameluki]] iz [[Egipt]]a. Kraljestvo je kmalu postalo šahovska figura tako v političnem kot v vojaškem smislu. Sredi [[13. stoletje|13. stoletja]] so na Bližnji vzhod začeli vdirati [[Horezm|Horezmijci]] in [[Mongoli]], vse preostale križarske trdnjave pa sta osvojila mameluška [[sultan]]a [[Halil]] in [[Baibar]]. Zadnja je leta [[1291]] padla Akka.
Vrstica 59:
Nihče izmed kandidatov ni hotel biti kronan z zlato krono za kralja mesta, v katerem je [[Kristus]] nosil krono iz trnja. Rajmond je s tem morda hotel pokazati nekaj pobožnosti, istočasno pa je upal, da bodo plemiči izbrali prav njega. Godfrej je bil med križarji bolj priljubljen in izvolitev za posvetnega vladarja ni škodovala niti njegovi pobožnosti niti ugledu. Po Godfrejevi izvolitvi za kralja [[22. junij]]a [[1099]] je razdraženi Rajmond s svojo vojsko odšel iz mesta. Ustanovitev kraljestva in Godfrejev ugled je podkrepil poraz egipčanske vojske v bitki pri [[Askalon]]u [[12. avgust]]a istega leta. Spori med Rajmondom in Godfrejem so se nadaljevali in preprečili, da bi križarji osvojili tudi sam Askalon.
 
Na začetku je bilo tudi mnogo negotovosti o načinu vljadanja: nekateri križarji in papeški legat [[Daimbert iz Pise|Dagobert iz Pise]] so bili leta [[1100]] mnenja, da mora biti kraljestvo teokratsko s papežem na čelu. Vzpostavljena je bila katoliška cerkvena hierarhija, ki je zamenjala [[Vzhodna pravoslavna cerkevPravoslavje|Vzhodno pravoslavno]] in [[Sirijska pravoslavna cerekevPravoslavje|Sirijsko pravoslavno]] oblast. V Jeruzalemu so postavili latinskega [[patriarh]]a in mnogo volilnih [[nadškof]]ov in [[škof]]ov. [[Viljem iz Tira]] pravi, da je Godfrej Dagoberta podprl. Godfrej je namreč upal, da se bo križarska vojna nadaljevaja z osvojitvijo [[Egipt]]a, potem pa bi teokratsko kraljestvo v Jeruzalemu zamenjal s posvetnim kraljestvom v [[Kairo|Kairu]]. V Jeruzalemu se je med njegovo kratko vladavino poleg cerkvene vzpostavilo tudi nekaj posvetne oblasti. Godfrej je razširil meje kraljestva, tako da je osvojil [[Jaffa|Jaffo]], [[Haifa|Haifo]] in [[Tiberias]], mnoga druga mesta pa je prisilil v plačevanje [[davek| davkov]]. V državi je postavil temelje vazalnega sistema, ustanovil [[Kneževina Galileja|Kneževino Galilejo]] in [[Grofija Jaffa|Grofijo Jaffo]], nekateri pa mu pripisujejo tudi prvo pisno zakonodajo.
 
Godfrej je leta [[1100]] zaradi bolezni umrl. Za naslednika so izvolili njegovega brata [[Baldvin I. Jeruzalemski|Baldvina Boulonjskega]], čeprav je izvolitvi nasprotoval Dagobert, ki je medtem postal latinski patriarh. Baldvin je zagovarjal posvetno monarhijo po zahodnoevropskem zgledu in se kar sam okronal za kralja Jeruzalema, ker ga Daimbert ni hotel kronati. Ceremonija je zaradi tega potekala v [[Betlehem]]u in ne v [[Jeruzalem]]u.
Vrstica 71:
Tudi Baldvin II. je bil sposoben vladar, ki se je uspešno upiral [[Fatimidi|Fatimidom]] in [[Seldžuki|Seldžukom]]. Kljub temu, da je bila Antiohija po [[Bitka na ager sanguinis|bitki na ager sanguinis]] (krvavem polju) leta [[1119]] močno oslabljena, so križarske države pod njegovim poveljstvom leta [[1125]] izvojevale pomembno zmago v bitki pri Azazu.
 
V času njegovega vladanja sta bila ustanovljena prva [[Vojaški red|viteška redova]]: [[templjarji]] in [[hospitalciivanovci]]. Leta [[1120]] so bili na koncilu v [[Nablus]]u sprejeti najstarejši ohranjeni pisani zakoni kraljestva. Leta [[1124]] je bila podpisana prva trgovska pogodba z [[Beneška republika|Benetkami]], imenovana [[Pactum Warmundi]]. Povečana pomorska in vojaška podpora Benetk je pripomogla, da je bil še istega leta osvojen [[Tir]]. Vpliv [[Jeruzalem]]a se je razširil tudi na Edeso in Antiohijo – Baldvin II. je bil celo regent, ko so njihovi vladarji padli v bitkah. Baldvinovi hčerki Hodierna in Alice sta bili poročeni z grofom Tripolija oziroma knezom Antiohije, najstarejša hčerka Melisenda pa naj bi bila njegova naslednica. Po Baldvinovi smrti leta [[1131]] je skupaj z možem [[Fulk II. Anžujski|Fulkom II. Anžujskim]] kot sokraljem prav ona nasledila jeruzalemsko krono.
 
==Življenje v zgodnjem kraljestvu==
Vrstica 97:
Čeprav niso imeli muslimani, [[Judje]] in pravoslavni katoliki na podeželju nobenih pravic in so bili teoretično lastnina svojega zemljiškega gospoda, je bila tolerantnost do drugače verujočih zelo visoka, kot povsod na [[Bližnji vzhod|Bližnjem vzhodu]]. [[Grki]], [[Sirija|Sirijci]] in Judi so živeli tako kot prej, podrejeni svojim zakonom in sodiščem, samo da so prejšnje muslimanske zemljiške lastnike zamenjali križarji. Najnižje na družbeni lestvici so bili seveda muslimani.
 
Vodja muslimanske ali sirijske skupnosti je bi [[''rais]]'', nekakšen vaški poglavar, ki je bil sicer podrejen svojemu križarskemu plemiču, v njegovi odsotnosti pa je imel visoko stopnjo avtonomije. V mestih so bili muslimani in pravoslavni katoliki svobodni, v [[Jeruzalem]]u pa muslimani niso smeli živeti. Kljub temu so bili drugorazredni državljani in niso igrali nobene vloge niti v politiki niti v sodstvu in zanje vojaška služba ni bila obvezna. Enak družbeni položaj so imeli tudi državljani italijanskih mestnih držav ob [[Sredozemlje|sredozemski obali]].
 
V kraljestvu je vedno živelo tudi neugotovljivo število muslimanskih [[suženjstvo|sužnjev]]. Kristijani zahodne in vzhodne veroizpovedi po zakonu niso mogli biti prodani v suženjstvo, kar seveda ni veljalo za muslimanske vojne ujetnike in kristijane, če so jih ujeli muslimani. Pobeg verjetno ni bil težak in težave s pobeglimi sužnji so bile stalne. Edini zakoniti način, da so se muslimani izognili suženjstvu, je bil prestop v rimsko katoliške vero.
 
Kraljestvo je mnogokrat poskusilo vzbuditi zanimanje za priseljevanje Evropejcev, ki bi zmanjšali gospodarsko odvisnost od nezanesljivega arabskega, sirijskega in grškega prebivalstva, vendar kakšnega večjega vala priseljencev nikoli ni bilo. Število frankovskih prebivalcev je bilo kljub prirastku vedno relativno majhno in temu primerno je majhna bila tudi njihova vojska. Pomanjkanje vojnih obveznikov so nekako rešili z ustanovitvijo vojaških redov [[templjarji|templjarjev]] in [[hospitalciivanovci|hospitalcevivanovcev]], ki so na podeželju dostikrat nadomestili viteze. Uradni sedež obeh redov je bil v Jeruzalemu, vitezi sami pa so pogosto živeli po gradovih in so kupovali zemljo, ki je drugi plemiči niso več hoteli imeti. Templarji in hospitalciivanovci so ustanavljali podružnice po [[Evropa|Evropi]] in rekrute pošiljali v [[Sveta dežela|Sveto deželo]], kar je še bolj utrdilo njihovo moč. [[Vojaški red|Vojaški redi]] so bili neposredno podrejeni papežu in ne kralju. Bili so popolnoma samostojni in tehnično niso bili zavezani vojaški službi, v resnici pa so sodelovali v prav vseh odločilnih bitkah.
 
Po izgubi Jeruzalema leta [[1187]] je frankovsko in italijansko prebivalstvo skoraj v celoti pobegnilo v Evropo.
Vrstica 113:
==Šolstvo==
 
Šolsko središče kraljestva je bil [[Jeruzalem]]. Najpomembnejša šola je bila v [[cerkevBazilika Svetega groba|cerkvi Svetega groba]], v kateri so se skupaj šolali otroci plemičev in otroci premožnejših trgovcev – [[Viljem iz Tira]] in bodoči kralj Baldvin III. sta bila celo sošolca. V šoli so poučevali samo osnove čitanja in pisanja [[latinščina|latinščine]], za višjo izobrazbo pa je bilo treba iti na kakšno univerzo v [[Evropa|Evropi]]. Razvoj višjega šolstva v Jeruzalemu ni bil mogoč, ker je bilo vojskovanje mnogo bolj pomembno od [[filozofija|filozofije]] in [[teologija|teologije]]. Plemstvo in frankovsko prebivalstvo je bilo kljub temu dokaj izobraženo. Med njimi je bilo mnogo pravnikov in klerikov, saj je bil študij [[pravo|prava]], [[zgodovina|zgodovine]] in drugih akademskih predmetov priljubljena zabava tako v kraljevi kot v drugih plemiških družinah.
 
Jeruzalem je imel bogato knjižnico, v kateri niso bila samo antična in srednjeveška latinska dela, ampak tudi arabska literatura, ki so jo verjetno zaplenili [[Usama ibn Munkid|Usami ibn Munkidu]] in njegovemu spremstvu na vojnem pohodu leta [[1150]]. V cerkvi Svetega groba je bil tudi kraljevi [[skriptorij]], v katerem so pisali državne listine in druge pomembnejše dokumente. Poleg latinščine, ki je bila standardni evropski komunikacijski jezik, so se jeruzalemski križarji sporazumevali tudi v [[francoščina|francoskem]], [[italjanščina|italijanskem]], [[grščina|grškem]], [[armenščina|armenskem]] in celo [[arabščina|arabskem]] jeziku.