Jeruzalemsko kraljestvo: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m robot Dodajanje: sk:Jeruzalemské kráľovstvo |
mBrez povzetka urejanja |
||
Vrstica 48:
Na višku svoje moči se je kraljestvo raztezalo od današnjega [[Libanon]]a na severu do [[Sinaj|Sinajske puščave]] na jugu, na vzhod pa v današnjo [[Jordanija|Jordanijo]] in [[Sirija|Sirijo]]. Ozemlje so poskušali razširiti tudi v [[Egipt]], kateremu so vladali [[Fatimidi]]. Jeruzalemski kralji so imeli delno oblast tudi v drugih [[Križarske države|križarskih državah]]: v grofijah [[Grofija Tripoli|Tripoliju]] in [[Grofija Edesa|Edesi]] ter v kneževini [[kneževina Antiohija|Antiohiji]].
[[Muslimani]] se za kraljestvo na začetku niso preveč zanimali, v [[12. stoletje|12. stoletju]] pa je zanimanje zanj začelo rasti. Obudili so idejo svete vojne – [[džihad]]a, se začeli združevati in ponovno osvajati izgubljena ozemlja. [[Saladin]] je leta [[1187]] osvojil [[Jeruzalem]] in do konca [[13. stoletje|13. stoletja]] se je kraljestvo postopoma zmanjšalo na ozek pas ozemlja ob sredozemski obali, ki ga je obvladovalo nekaj utrjenih mest. To obdobje se večkrat omenja kot
Sosednja muslimanska ozemlja so se v tem času združila pod [[Ajubidi]] in kasneje pod [[Mameluki]] iz [[Egipt]]a. Kraljestvo je kmalu postalo šahovska figura tako v političnem kot v vojaškem smislu. Sredi [[13. stoletje|13. stoletja]] so na Bližnji vzhod začeli vdirati [[Horezm|Horezmijci]] in [[Mongoli]], vse preostale križarske trdnjave pa sta osvojila mameluška [[sultan]]a [[Halil]] in [[Baibar]]. Zadnja je leta [[1291]] padla Akka.
Vrstica 59:
Nihče izmed kandidatov ni hotel biti kronan z zlato krono za kralja mesta, v katerem je [[Kristus]] nosil krono iz trnja. Rajmond je s tem morda hotel pokazati nekaj pobožnosti, istočasno pa je upal, da bodo plemiči izbrali prav njega. Godfrej je bil med križarji bolj priljubljen in izvolitev za posvetnega vladarja ni škodovala niti njegovi pobožnosti niti ugledu. Po Godfrejevi izvolitvi za kralja [[22. junij]]a [[1099]] je razdraženi Rajmond s svojo vojsko odšel iz mesta. Ustanovitev kraljestva in Godfrejev ugled je podkrepil poraz egipčanske vojske v bitki pri [[Askalon]]u [[12. avgust]]a istega leta. Spori med Rajmondom in Godfrejem so se nadaljevali in preprečili, da bi križarji osvojili tudi sam Askalon.
Na začetku je bilo tudi mnogo negotovosti o načinu vljadanja: nekateri križarji in papeški legat [[Daimbert iz Pise|Dagobert iz Pise]] so bili leta [[1100]] mnenja, da mora biti kraljestvo teokratsko s papežem na čelu. Vzpostavljena je bila katoliška cerkvena hierarhija, ki je zamenjala [[
Godfrej je leta [[1100]] zaradi bolezni umrl. Za naslednika so izvolili njegovega brata [[Baldvin I. Jeruzalemski|Baldvina Boulonjskega]], čeprav je izvolitvi nasprotoval Dagobert, ki je medtem postal latinski patriarh. Baldvin je zagovarjal posvetno monarhijo po zahodnoevropskem zgledu in se kar sam okronal za kralja Jeruzalema, ker ga Daimbert ni hotel kronati. Ceremonija je zaradi tega potekala v [[Betlehem]]u in ne v [[Jeruzalem]]u.
Vrstica 71:
Tudi Baldvin II. je bil sposoben vladar, ki se je uspešno upiral [[Fatimidi|Fatimidom]] in [[Seldžuki|Seldžukom]]. Kljub temu, da je bila Antiohija po [[Bitka na ager sanguinis|bitki na ager sanguinis]] (krvavem polju) leta [[1119]] močno oslabljena, so križarske države pod njegovim poveljstvom leta [[1125]] izvojevale pomembno zmago v bitki pri Azazu.
V času njegovega vladanja sta bila ustanovljena prva [[Vojaški red|viteška redova]]: [[templjarji]] in [[
==Življenje v zgodnjem kraljestvu==
Vrstica 97:
Čeprav niso imeli muslimani, [[Judje]] in pravoslavni katoliki na podeželju nobenih pravic in so bili teoretično lastnina svojega zemljiškega gospoda, je bila tolerantnost do drugače verujočih zelo visoka, kot povsod na [[Bližnji vzhod|Bližnjem vzhodu]]. [[Grki]], [[Sirija|Sirijci]] in Judi so živeli tako kot prej, podrejeni svojim zakonom in sodiščem, samo da so prejšnje muslimanske zemljiške lastnike zamenjali križarji. Najnižje na družbeni lestvici so bili seveda muslimani.
Vodja muslimanske ali sirijske skupnosti je bi
V kraljestvu je vedno živelo tudi neugotovljivo število muslimanskih [[suženjstvo|sužnjev]]. Kristijani zahodne in vzhodne veroizpovedi po zakonu niso mogli biti prodani v suženjstvo, kar seveda ni veljalo za muslimanske vojne ujetnike in kristijane, če so jih ujeli muslimani. Pobeg verjetno ni bil težak in težave s pobeglimi sužnji so bile stalne. Edini zakoniti način, da so se muslimani izognili suženjstvu, je bil prestop v rimsko katoliške vero.
Kraljestvo je mnogokrat poskusilo vzbuditi zanimanje za priseljevanje Evropejcev, ki bi zmanjšali gospodarsko odvisnost od nezanesljivega arabskega, sirijskega in grškega prebivalstva, vendar kakšnega večjega vala priseljencev nikoli ni bilo. Število frankovskih prebivalcev je bilo kljub prirastku vedno relativno majhno in temu primerno je majhna bila tudi njihova vojska. Pomanjkanje vojnih obveznikov so nekako rešili z ustanovitvijo vojaških redov [[templjarji|templjarjev]] in [[
Po izgubi Jeruzalema leta [[1187]] je frankovsko in italijansko prebivalstvo skoraj v celoti pobegnilo v Evropo.
Vrstica 113:
==Šolstvo==
Šolsko središče kraljestva je bil [[Jeruzalem]]. Najpomembnejša šola je bila v [[
Jeruzalem je imel bogato knjižnico, v kateri niso bila samo antična in srednjeveška latinska dela, ampak tudi arabska literatura, ki so jo verjetno zaplenili [[Usama ibn Munkid|Usami ibn Munkidu]] in njegovemu spremstvu na vojnem pohodu leta [[1150]]. V cerkvi Svetega groba je bil tudi kraljevi [[skriptorij]], v katerem so pisali državne listine in druge pomembnejše dokumente. Poleg latinščine, ki je bila standardni evropski komunikacijski jezik, so se jeruzalemski križarji sporazumevali tudi v [[francoščina|francoskem]], [[italjanščina|italijanskem]], [[grščina|grškem]], [[armenščina|armenskem]] in celo [[arabščina|arabskem]] jeziku.
|