Kartuzijanski samostan Bistra: Razlika med redakcijama

[[Kartuzijanski samostan Bistra]] je bil ustanovljen med leti [[1255]] in [[1260]], imenovan tudi »Vesela dolina« (''Vallis iocosa''), v zapisih pa lahko najdemo tudi nemški izraz ''Freudenthal''. V ustanovni listini je posest pripadala [[Spannheimi|plemiški rodbini Spannheim]] ([[Bernard Spannheimski]] in njegov sin [[Ulrik III. Spannheimski]]) in je bila ena od štirih [[kartuzija|kartuzij]] na [[Slovenija|slovenskem ozemlju]], poleg [[Kartuzijanski samostan Žiče|Žičke kartuzije]], [[Kartuzija Jurklošter|kartuzije Jurklošter]] in [[Kartuzijanski samostan Pleterje|kartuzije Pleterje]]. Samostanska posest je obsegala na, po tedanji upravni razdelitvi, [[Borovnica|borovniškem]] in [[Kamnik pod Krimom|kamniškem področju]], v [[14. stoletje|14. stoletju]] pa ji je bila pridružena še [[župnija]] v [[Cerknica|Cerknici]]. Leta [[1670]] je zgradbo prizadel močan [[potres]], leta [[1773]] pa [[požar]], po vsaki katastrofi so poslopje ponovno pozidali. Leta [[1782]] je kartuzijo razpustil [[Habsburžani|habsburški]] [[cesar]] [[Jožef II. Habsburški|Jožef II.]], njeno premoženje pa je bilo prepisano na verski sklad (v tem času je imela posest status državnega gospostva) in leta [[1826]] prodano tovarnarju Francu Galletu, ki je dal poslopju videz [[graščina|graščine]] in odstranil še zadnje sestavine kartuzije. Na mestu, kjer se danes dvorišče odpira proti [[park]]u, je do leta [[1808]] stalo [[pokopališče]] in samostanska cerkev, zgrajena konec [[13. stoletje|13. stoletja]]. Lastništvo posestva se je po Francovi smrti preneslo na njegove dediče, ki so do leta [[1945]] živeli v graščini. Po [[2. svetovna vojna|2. svetovni vojni]] je bilo posestvo [[nacionalizacija|nacionalizirano]], od leta [[1951]] pa se v [[zgradba|zgradbi]] nahaja [[Tehniški muzej Slovenije]].